Poklon domovini

Slovenija bo letos praznovala petnajsto obletnico osamosvojitve. Kmalu po tem jubileju naj bi pred vstopom v Škofjo Loko postavili skoraj osemmetrski spomenik neodvisni in samostojni državi Republiki Sloveniji ter slovenstvu. Čas postavljanja spomenikov, ki smo ga Slovenci preživljali po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba zaznamovati vsak pomemben dogodek iz NOB in kraj, kjer se je zgodil, ali pa upodobiti najvišje in najzaslužnejše narodne voditelje, se je po osamosvojitvi nekako iztekel. Med omembe vrednimi nacionalnimi spomeniki so bili le tisti žrtvam vojne za Slovenijo pa žrtvam povojnih pobojev in seveda kip generala Rudolfa Maistra na konju v Ljubljani, ker pač prestolnica ni premogla nobenega konjeniškega spomenika. Potem smo dobili kar dva. Zmagovalnega Jakova Brdarja so postavili nasproti železniške postaje, tedanji obrambni minister in sedanji predsednik vlade Janez Janša pa si je zaželel svojega in je pred obrambnim ministrstvom na stroške davkoplačevalcev postavil še enega generala Maistra; tega je izdelal Boštjan Putrih.

Zamisel o postavitvi spomenika neodvisni materi domovini in slovenstvu se je porodila na seji občinskega sveta Škofje Loke 20. maja 2004. Tamkajšnji svetniki so sklenili, da "realizirajo izvedbo postavitve umetniškega dela neodvisni in samostojni državi Republiki Sloveniji ter slovenstvu". Projekt so škofjeloški občinarji vzeli resno, saj ocenjevalne komisije niso sestavili kar iz občinskih uradnikov in svetnikov. Zbrali so precej eminentno žirijo, ki ji je predsedoval arhitekt Peter Gabrijelčič, poleg njega pa so bili žiranti še direktor ljubljanske Mestne galerije Aleksander Bassin, Peter Krečič, direktor Arhitekturnega muzeja Ljubljana, akademska kiparja Janez Lenassi in Peter Mali, pedagog Jure Svoljšak in seveda gospod župan Škofje Loke Igor Draksler. K sodelovanju so povabili šest umetnikov mlajše generacije Darka Golija, Metoda Frlica, Tomaža Pippa, Primoža Puglja, Reneja Rusjana in Alenko Vidrgar. Komisija se je nazadnje odločila za stvaritev Primoža Puglja, ki jo je izdelal s pomočjo arhitekta Marjana Zupanca. Njegov najbolj znan projekt v Sloveniji je novomeški kolesarski štadion, zdaj pa z Jurijem Kobetom sodeluje pri prenovi ljubljanske opere. Druge in tretje nagrade niso podelili, temveč so vsem sodelujočim primaknili dobrega stotisočaka k znesku, ki je bil namenjen za povrnitev stroškov (520.000 SIT namesto 400.000 SIT).

"Avtorja sta si zamislila spomenik v obliki simbolične hiše. Dve različno visoki zalomljeni strogi, porezani formi kot dela hiše, obrnjeni druga proti drugi pod pravim kotom simbolizirata zaščiten prostor kot simbol doma, domovine - prostor slovenske narodne in državne skupnosti," je v obrazložitvi oziroma v pojasnilu, kaj vidi v predlaganem spomeniku, zapisala žirija.

Škofjeloški spomenik Sloveniji bo stal na križišču, kjer se pot razcepi v poljansko in selško dolino, malo pred vstopom v mestno jedro. Tako rekoč nasproti kraja, kjer danes stoji bencinska črpalka. Odločitev, kakšna naj bi bila videti samostojna Slovenija in slovenstvo, pa ni bila prav lahka. Matere domovine, ki so jih v časih komunističnih režimov radi upodabljali predvsem v krajih vzhodno od Slovenije, so bile večinoma realistične ženske figure s kakšno sabljo ali rastlino v rokah. Simbol slovenstva, kakršnega sta si zamislila nagrajena avtorja, pa je hiša, torej dom. "Mislim, da sva zadela, kaj je samostojna Slovenija, kaj je slovenstvo," Primož Pugelj pravi o svoji bodoči stvaritvi. "Dokaj zahtevna naloga je bila, kako idejo slovenstva spraviti v kip. Vsak Slovenec sanja o svojem domu, o svoji hiši, nekaj takšnega je v nas." Tudi delovni naslov projekta je bil Odprta hiša. Končna različica zmagovalnega kipa pa je bolj gigantska od sprva predvidenega spomenika. Prva različica je vključevala tudi vdrt relief, nekakšen odtis moškega in ženske v naravni velikosti, kamor bi se lahko postavili obiskovalci in tako postali del kipa. Namesto sedanje svetle betonske barve je bilo predvideno, da bi bil kip atracitno siv. "Barvo sva potem spremenila in sva ga posvetlila, kar je bolj voda na mlin 'svetli prihodnosti' Slovenije. Najprej sva mislila narediti temnejši kip, toda razmišljala sva, da bi se ob to barvo lahko obregnilo veliko ljudi. Nama je sicer še vedno bolj všeč temna barva," pravi Pugelj. Komisija je bila zelo stroga pri izbiri materiala, saj je določila, da je spomenik lahko le iz kamna, železa, brona ali betona, torej iz zelo klasičnih kiparskih materialov. Moderni materiali niso prišli v poštev. Slovenstvo in Slovenija se najbrž pač ne vklapljata v zamisel o kakšnem modernem spomeniku, kakršen je bil recimo tisti digitalni nikdar ustvarjeni Srečko Kosovel v ljubljanskem Tivoliju. Res pa je, da so klasični kiparski materiali trpežni in ne potrebujejo kdove koliko vzdrževanja.

Pugelj glede zamisli pravi, da je s kiparskega vidika takšna zadeva za mlajše slovenske kiparje dobrodošla, saj nimajo več toliko možnost, kot so jih imeli kiparji v preteklosti. "S kiparskega vidika se mi zdi zelo zanimivo, da so se odločili postaviti takšen monument. Najbrž se je prvič po koncu Jugoslavije zgodilo, da so k projektu povabili samo kiparje in še kakšne arhitekte, krajinarje ... To je zelo pozitivno do kiparjev, da ne razstavljamo le po galerijah, temveč da za našim delom ostane tudi kaj konkretnega." Prav tako je to prevelik finančni zalogaj, da bi se ga kiparji lotevali kar tako, iz lastnega veselja. Škofjeloški spomenik domovini in slovenstvu naj bi stal okoli 20 milijonov tolarjev.

Komisija za postavitev spomenika se je pozneje domislila, da bi spomenik kazalo opremiti tudi s kakšnim besedilom, kar sprva ni bilo predvideno. Avtorja pravita, da sta se odločila, da bi ga reliefno razvlekla v celotnem podstavku. Kakšen bo napis, pa je še neznanka. Komisija bi rada, da bi napis "na literarno prepričljiv način pojasni, zakaj gre pri spomeniku, oziroma naj bi besedilo s sedanjemu času primerno literarno obliko spregovori o slovenstvu, domovini in svobodi". Za pisca besedila o slovenstvu, domovini in svobodi so predlagali tri avtorje, in sicer pesnike Zdravka Dušo, Tomaža Šalamuna in Milana Jesiha.