Ministrstvo za (ne)rodnost(i)

Na začetku leta sem v družinski reviji, ki že desetletja ostaja naša prijateljica, prebral, da imajo slovenski izganjalci hudiča, ki so zaenkrat še maloštevilni, polne roke dela. Župnik iz okolice Slovenskih Konjic, ki naj bi družbeno koristno delo eksorcizma opravljal v skladu s škofovskim dekretom, je povedal, da nas to ne bi smelo čuditi, saj je zaradi nevere, mlačnosti in brezbrižnosti dandanašnji s hudim duhom okuženih veliko ljudi. “Največ ljudi, ki pridejo, več kot dobra polovica, živi v izvenzakonski skupnosti, takšno življenje pa prinaša vrsto problemov: ni gotovosti, ni dogovora, da bosta živela skupaj, le poskusila bosta. Veliko je takšnih žensk, ki so naredile splav, tudi veliko žen, ki uporabljajo abortivna kontracepcijska sredstva, kakršno je obroček - vsak umor ima posledice. Potem so tu še mnogi, ki hodijo k alternativcem, bioenergetikom, vedeževalkam; tisti, ki so bili notranje ranjeni, v mladosti nesprejeti, neljubljeni. Ti iščejo nadomestke v vseh oblikah odvisnosti. Tudi v odklonih, kakršna sta na primer homoseksualnost in lezbijštvo,” je gospod, ki po lastnih besedah ni nič drugega kot orodje v Jezusovih rokah, analiziral eksorcizma potrebno populacijo, v katero strupeni kremplji hudega duha prodrejo kot vroč nož v kepo masla.

Stvar je resna. Po zadnjem štetju naj bi v Sloveniji delovali samo štirje strokovno usposobljeni izganjalci hudiča, kar je odločno premalo, da bi se lahko učinkovito zoperstavili pustošenju hudega duha. Množice koruznikov, mater samohranilk, žensk, ki se zatekajo k najbolj sramotnemu členu slovenske ustave, homoseksualcev, žena, ki segajo po kontracepciji, lezbijk ter nesrečnežev, ki jih dušijo alternativci in bioenergetiki, tavajo v mraku in zaman čakajo na pravočasno očiščenje. Hej, s strani hudega duha sta neposredno ogrožena tudi predsednik vlade, ki še vedno ni našel časa, da bi skočil v zakonski stan, ter predsednik države, ki je našel čas, da se je ujel na limanice alternative in bioenergije. In kjer hudi duh udari, niti trava ne raste, kaj šele otroci, o čemer zgovorno pričajo zlohotni statistični podatki iz demografske zgodovine samostojne Slovenije. Leta 1991 se je na sončni strani Alp zadnjič rodilo več kot 20.000 otrok, pet let kasneje pa je statistika zadnjič zabeležila več rojstev kot smrti. Leta 2003 se je rodilo 17.321 otrok, medtem ko je umrlo 19.451 oseb. Za primerjavo, leta 1979, v enoumnem obdobju samoupravnega socializma, se je v Sloveniji zadnjič rodilo več kot 30.000 otrok. V letu, ko je mandat na volitvah dobila uravnotežena pomladna opcija, smo prebrali podatek, da je Slovenija z 1,22 otroka na žensko v rodni dobi zabeležila najnižjo rodnost v Evropski uniji, povprečna starost mater ob rojstvu prvega otroka pa je bila skoraj 28 let. Septembra lani so na statističnem uradu objavili podatek, da Slovenija šteje 2.003.584 prebivalcev. Ker sem se v vzgojno izobraževalnem procesu preveč distanciral od matematike, prepuščam cenjenemu bralstvu, da iz danih podatkov za hec izračuna leto, ko bo v sproščeni Sloveniji s stoodstotno večino zavladal DeSUS, tisti, ki padate na črni humor, pa lahko dokaj natančno izračunate, kdaj se bo ob dani negativni demografski bilanci še zadnji Slovenec preselil v večna lovišča.

Skratka, luč na koncu demografskega tunela bomo ugledali, če bomo: a) okrepili eksorcistične vrste, zavdali ateizmu in vršili konstanten pritisk na hudega duha, ki s svojim delovanjem povečuje koncentracijo suhih vej na družbenem deblu; b) okrepili vlogo očeta, izdelali strategijo za dvig rodnosti in se zavedli pomena in vloge družine v sodobni družbi. Minister za delo, družino in socialne zadeve mag. Janez Drobnič je v tednu družine, ki je v Sloveniji potekal med 19. in 25. marcem, na novinarski konferenci dal vedeti, da je trenutno bolj naklonjen drugi opciji. Moč argumentov gospoda Drobniča ni neznanka. V njegovo večplastno razumevanje socialnih topik smo se lahko že večkrat prepričali, posebej ganljivo pa je bilo njegovo prizadevanje, da bi reševanje problematike homoseksualnih porok prevzelo ministrstvo za zdravje. Javnost je navdušil še z argumenti moči, ko se je možato ubranil atentata na lastno integriteto, ki ga je z vključenim mikrofonom zahrbtno snovala predstavnica sedme sile. Kakorkoli že, glede na uvodne besede, s katerimi se minister Drobnič na spletni strani Nove Slovenije predstavlja volilnemu telesu, bo strokovno svetovanje pri reševanju slovenske natalitete potekalo na najvišjem nivoju: “Nikomur ni dano spoznanje, razen Enemu, od kod prihajamo, niti ne vemo, kje je naš končni cilj. Vsak izmed nas ima poslanstvo - poklic v pravem pomenu besede. Ko se zjutraj zbudim in sem vesel brez kakšnega posebnega razloga, potem vem, da sem na pravi poti. Veselim se življenja, ki mi je dano, in iz tega življenja lahko naredim najbolje - ne sam, pač pa z Njegovo pomočjo.”

Nekaj je treba storiti

Spomnimo se, v tistih dvanajstih letih kontinuitete, ko je samostojna Slovenija ihtela v primežu liberalcev, je sedanja koalicija s častnima izjemama podobnikovcev ter upokojencev (slednjim prestopa ne moremo zameriti, saj utelešajo slovensko prihodnost, SLS pa itak predstavlja komični vložek na domačem političnem prizorišču) sedela na opozicijski strani. V nizu izsiljenih manifestacij ljudske volje je takrat propadel tudi referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, k čemur sta po svojih najboljših lobističnih močeh znatno pripomogla gospod Cukjati in gospod Drobnič, zdaj visoka državna uradnika opcije, ki je dobila mandat na volitvah. “Ob splošnem upadu rodnosti, pri katerem Slovenija ni izjema, je potrebno spodbujati vse pare, ki se odločajo za rojstvo otroka, še posebej pa tiste, ki se odločijo za večje število otrok,” izvaja gospod Drobnič v izjavi ob tednu družine. “Delovanje različnih ministrstev mora imeti oprijemljive učinke v spodbujanju usklajene vloge starševstva v odnosu do poklicnega življenja, varnosti zaposlitve bodočih in mladih mater in očetov, enakih možnostih obeh staršev pri vzgoji in skrbi za otroke, fleksibilnejših oblikah organizacije otroškega varstva in v realnih cenah storitev, ustrezno zagotovljenem reproduktivnem zdravju žensk, dvigu kakovosti življenja ogroženih družinskih oblik, kot so enostarševske družine, družine z invalidnim otrokom, socialno ogrožene družine in podobno.” Lepo. Če bi gospod Drobnič et consortes takrat, ko je treba modrosti, videli kak meter naprej, bi negativne demografske trende zaznali že iz opozicijskih klopi in možnost oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo podprli, s čimer bi njihova iskrena skrb za usodo slovenskega naroda pridobila na kredibilnosti in izstopala iz števila všečnih puhlic, ki jih danes trosijo raji s pozicij moči. Oziroma, če se navežem na ugotovitve dr. Melite Zajc v neuravnoteženi oddaji Studio City: opciji, ki je dobila mandat na volitvah, po referendumski zavrnitvi biomedicinske pomoči za povečanje natalitete ostaja samo še seks. Ki pa ga je z njihovega stališča že zdaj preveč in ga je treba vključno z njegovimi žanrskimi oblikami zakonsko preganjati v vseh medijih, najbolj pa v elektronskih. Koalicija je že zdavnaj ocenila, da eksplicitni ljubezenski prizori v smislu prokreativne seksualnosti ne delujejo tako blagodejno in stimulativno kot novi davki, recimo davek na samskost, ki ga je pred nedavnim predlagal strokovni svetnik Ivo Boscarol in ki naj bi dodatno davčno obremenil samske državljane in državljanke med 25. in 50. letom starosti. Kaj mislite, da bi v otrokovi zavesti lepše odzvanjalo: to, da je nastal kot produkt telesne ljubezni, ki jo je v njegovih starših spontano zanetil seksualno ekspliciten film, ali morda to, da sta ga prisilno poročena starša spočela zato, ker sta nujno potrebovala davčno olajšavo?

“Da bi družina tudi v prihodnosti ohranila mesto, ki ji pripada, si moramo prizadevati vsi: država, lokalna skupnost, starši in otroci,” zaključi v omenjeni izjavi gospod Drobnič. “Pri oblikovanju družbe, prijazne družini, igrajo pomembno vlogo tudi množični mediji; zato pozivam tudi predstavnike medijev, da s svojo močjo prispevajo k pozitivnemu družbenemu vzdušju in pomagajo oživljati vrednote, ki jih je slovenska družba poznala in živela v preteklosti.” Smo prav prebrali, se gospod minister res ozirajo v preteklost? Kako daleč v preteklost? Pred petdestimi leti, recimo, ko je državni nadzor nad mediji izdatno prispeval k “pozitivnemu družbenemu vzdušju”, smo Slovenci zabeležili skoraj 40.000 rojstev letno. Nam minister morda namiguje, da v enopartijskem sistemu hudič vendarle ni bil tako rdeč, kot ga malajo črni in beli? Naj vrednote širšega družbenega pomena poiščemo še dlje v zgodovini, morda ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja, ko so se vštric z modernim nacionalizmom rojevale tudi njegove definicije spodobnosti? “Nacionalizem je pomagal nadzirati seksualnost, vendar je tudi preskrbel sredstva, s katerimi bi lahko vsrkal spreminjajoče se spolne drže in jih pripravil do spodobnosti,” piše filozof George L. Mosse v knjigi Nacionalizem in seksualnost, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu. “Še več, izmislil si je lastno seksualnost, začel je zagovarjati stereotip o domnevni `brezstrastni' lepoti tako za moške kakor za ženske.” Takrat je namreč vsakovrstna okuženost s seksualnostjo veljala tako za ne-moško kakor za inherentno antisocialno, ugotavlja Mosse, ki tradicionalno vlogo družine prepoznava kot enega od družbenih policajev seksualnosti, ki v obliki vbijanja kreposti in zapovedanega izogibanja pregrehi vršijo represijo nad otroki. “Očetovska disciplinska funkcija je postala osrednja pri ohranjanju hierarhije in reda in prav tako spodobnosti v družini,” nadaljuje Mosse. “Prav je, da se spomnimo, kako so v 18. stoletju verjeli, da bo očetovo robantenje nad trmastim otrokom povzročilo pri otroku fizične ali umske poškodbe. Restif de La Bretonne je leta 1779 napisal `zgodbo o človeku, ki ga je očetova kletev pahnila v razuzdanost'. Prekletstvo je bilo praviloma namenjeno sinu ali hčeri, ki nista hotela izbrati primernega zakonskega partnerja ali pa nista upoštevala sprejemljivih spolnih norm.”

Pesek v oči

“Družina kot temeljna socialna institucija se nedvomno sooča z doslej najtežjim izzivom v zgodovini človeštva - s hitrostjo vsesplošnih družbenih sprememb, ki predstavljajo ključni dejavnik oblikovanja novih razmerij med člani te najintimnejše skupnosti. Zato so družine ne glede na njihovo domovanje nujno potrebne ustrezne podpore pri prilagajanju zunanjim razmeram družbe, v katero so vpete,” beremo na začetku Drobničevega pozdravnega govora v čast tako imenovanega materinskega dne. Med nove ukrepe za spodbudo starševstva naj bi se v bližnji prihodnosti, poleg trenutne pozitivne klime in promocije družinskega sloga, vpisali še: a) promocija enakopravne delitve družinskega dela in starševstva med oba partnerja; b) izvedba projekta `Družinam prijazna podjetja', s katerim bo vlada spodbujala delodajalce in tista podjetja, ki bodo s svojim načinom dela v vsakdanjem življenju zagotavljala lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja; c) razširitev pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva tudi na (bodoče) samozaposlene starše; d) povišanje (enkratnega!) zneska dodatka za veliko družino za družine s štirimi in več otroki s sedanjih 81.910 tolarjev na 100.000 tolarjev; e) izvedba javnega razpisa za sofinanciranje programov v podporo družini v višini 68 milijonov tolarjev; f) uvedba brezplačne anonimne modre številke 080 1552, telefona Petra Klepca, na katero bodo otroci in mladostniki lahko poklicali v primeru izkušnje z nasiljem.

Tako torej minister za delo, družino in socialne zadeve. Če bi se o dejanskem stanju stvari pozanimal še kje, razen na ekshibicijskih teniških turnirjih, če bi kdaj obiskal kak vrtec, šolo ali študentski dom, bi mu bržčas uspelo zvedeti, kaj je tisto, kar najbolj pesti starše, in kaj bi družinam v resnici zagotovilo socialno varnost, ki je predpogoj za rojevanje otrok. Gospod minister, ste pripravljeni? Okej: a) splošna davčna razbremenitev družin in progresivnost davčnih olajšav glede na število otrok, namesto groženj z enotno davčno stopnjo; b) vzpostavitev socialne države po vzoru skandinavskih držav, ki imajo najvišjo rodnost v Evropski uniji. Neoliberalizem in splošna privatizacija vodita v povečevanje socialnih razlik, nižanje ženskih plač in v razmah podjetij, ki v pogodbe o zaposlitvi vključujejo člen o prepovedi zanositve; c) regulacija nepremičninskega trga in stanovanjske politike. Povprečna družina z enim otrokom lahko v petih letih z maksimalnim odrekanjem prihrani za 3 (z besedo: tri) kvadratne metre stanovanja v Ljubljani. Veste kaj o progresivnem subvencioniranju obrestnih mer za posojila za nakup ali adaptacijo standardnega stanovanja? d) zaustavitev padanja realnih vrednosti otroških dodatkov in subvencij za družine, realno ovrednotenje odsotnosti z dela za nego otroka in izboljšanje konkurenčne sposobnosti staršev na trgu dela; e) razmislek o brezplačnih učbenikih, ne le o višanju šolnin; f) redefiniranje pristojnosti policije in socialnih služb, ki si zdaj telefonskim linijam navkljub odgovornost pri preprečevanju družinskega nasilja podajajo kot vroče marone. In konec koncev trezen razmislek o pravi ceni otroškega življenja. Če mati, ki z nožem za pico do smrti zabode svojo 11-letno hčer, za tak zločin dobi dve leti zapora, boste težko kogarkoli prepričali, da so otroci naše največje bogastvo in da ni družina tisto, kar jih najbolj ogroža.