Razsvetljeni absolutizem in slamnate strehe

Hvala bogu za volilni molk! - blažen mir je v soboto zavladal med oljkami. Sicer sumim, da je naš dosedanji župan kršil pravila igre: njegov esej o tem, zakaj ga potrebujemo, sem v nabiralniku našla v soboto dopoldne. Je pa kajpada možno, da so županovi paži razkošne, nezalepljene in nedatirane kuverte z esejčkom raznosili prejšnji večer, zagotovo v prepričanju, da vsi Novogoričani ob uri strahov prilezemo z britofov, da bi čekirali vsebino nabiralnika. Če so torej kuverto dostavili v petek ob 23.59, ne v soboto ob 00.01, je z njihovim početjem formalno vse v redu. “Vidite, deca,” so nam nekdaj pridigali med urami samoupravljanja s temelji marksizma, “zato se zahodna demokracija imenuje formalna!” Za razliko od vsebinske namreč, ki je v praksi pomenila, da so lahko naši starši izbirali med kandidatom A ... in kandidatom A. Marsikje v Sloveniji so se tudi na tokratnih lokalnih volitvah šli vsebinsko demokracijo, sicer pa smemo po neuradnih izidih sodeč (pa tudi sodeč po nekaterih populistično vznesenih komentatorskih odzivih nanje - lep primer je prisrčen odnos Vala 202 do Jankoviča) mirne vesti zatrditi, da je plebs volil plebs.

Winston Churchill je nekoč izjavil, da je demokracija slab sistem, vendar si boljšega še nihče ni izmislil. Ampak Churchill je živel v državi, kjer so že v časih Sherlocka Holmesa raznašali pošto vsaj trikrat na dan in kjer sta Sherlock in Watson lahko ob katerikoli uri sedla na vlak, da bi šla raziskat, kdo je, na primer, prebutal priležnico barona XY, člana lordske zbornice britanskega parlamenta. Pa poskusite pozno popoldne najti spodobno železniško ali avtobusno povezavo med Ljubljano in Tržičem ... “Slovencem je treba dati tisto, kar lahko razumejo,” je pribijal moj pokojni očim, arhitekt, “razsvetljeni absolutizem in slamnate strehe!”

Lahko pa bi se zgledovali tudi po resničnostnem šovu Bar, kjer je ena od tekmovalk, v možganskem oziru predstavnica razreda enoceličarjev, pred kratkim takole predstavila svoj pogled na demokracijo: “Pa če bi se mi med sabo zmenili, da en teden zmagujejo oni, en teden pa mi?”

(Vsaka podobnost z Janševimi izjavami v slogu: “Moji vladi nimate pravice očitati nedemokratičnosti, ko pa so se tudi prejšnje vlade pet, petnajst, trideset let vedle nedemokratično ...” je seveda naključna. Zato, ker se avtorici predloga “pri koritu zdaj eni, zdaj drugi” najbrž sploh ne sanja, kdo je Janša.)

Bar je pošastna oddaja. Še bolj srhljivo pa je to: ti neartikulirani mladci, ki tolčejo slovenščino slabše od športnih novinarjev na nacionalnem radiu - ti mačistični pobje, katerih skrbno negovani imidž kljub vsemu boleče priča, da v šolah že pet, petnajst, trideset let primanjkuje likovne in estetske vzgoje - te prenapete smrklje, ki ne morejo dočakati, da bi se jim spričo zdravstvenih reform koža poslabšala sama od sebe, zato si že danes na jezik, obrvi in nosnice pribadajo umetne mozolje iz cenenega srebra - vsi ti imajo volilno pravico tako kakor srčni kirurgi, univerzitetni profesorji ali vrhunski umetniki. In čez leto ali dve, ko ne bodo več tičali v konklaveju, upajoč na hiter zaslužek in avto, jo bodo uporabili ...

Ne, nikar me ne tolažite, da barovci niso reprezentativen vzorec prebivalstva. Časnik Družina je sicer iztuhtal, da je sedemdeset odstotkov Slovencev kristjanov, ki bodo bojkotirali Bar. Ali naj to pomeni, da so producenti oddaje vse nastopajoče nanovačili med pičlimi tridesetimi odstotki (po množičnosti glasovanja televizijskih gledalcev v prid tega ali onega barovca sklepam, da to ne drži), in ali naj to za nameček pomeni, da med ducatom tekmovalcev ni niti enega katolika? Malo morgen. Pravzaprav je njihova omledna ljubezen do vsega živega, združena s krutim oportunizmom (“Ej, bejba, sori, ful mi je žal, ker sem ti morala dat minus, a veš, ker te mam drugače jest ful rada, veš ...”), paradigma obnašanja Ratzingerjeve cerkve v vsakdanjem življenju.

Barovci so torej vsepovsod med nami, niso padli z neba, so produkt vzgoje staršev in imajo volilno pravico. Nekatere politične opcije celo zagovarjajo predlog, da bi mejo za pridobitev le-te znižali na šestnajst let. Če zaman ugibate, katerim strankam bi to koristilo, se vprašajte, ali so družine z veliko najstniki značilnejše za izobražence ali za obrtnike in kmete. Sploh pa je starost postransko vprašanje; barovci tudi na zrela leta najbrž ne bodo postali prav nič bolj omikani.

In tako sem se jaz, ki sem tako brihtna, da nikoli ne bom priigrala avtomobila ne zaslužila petnajst milijonov, dokopala do zamisli, s katero sem premodrila samega Churchilla. Inteligenčni testi! Naj vsak državljan pred pridobitvijo volilne pravice opravi inteligenčni test (če bo imel “ful slab dan”, ga lahko po streznitvi ponavlja, pozneje pa ne, saj je splošno znano, da začnejo možgani že po osemnajstem rojstnem dnevu krneti ... morda zaradi litrov alkohola, popitih na “žuru”?), in kdor ne bo zbral vsaj sto točk, ne bo volil. Niti ne bo mogel kandidirati. Tako bomo lahko parlament zaradi osipa poslancev nastanili v kateri od enosobnih molilnic, ki so jih populisti še nedavno ponujali drugače verujočim kot nadomestek za džamijo, pa tudi na predvolilne shode se bodo lahko nadobudni politiki vozili z mopedom za dva namesto z avtobusi. Proračunski prihranek bo takšen, da že zdaj vriskam ob misli, kako mi bo dr. Bajuk lastnoročno izročil svoj prehodni pokal najboljšega ekonomista v vesolju. Če smo čisto dosledni, bi se splačalo k testom IQ prisiliti tudi kandidate za vozniški izpit. Še v Ljubljani bi se potlej dalo najti kako prosto parkirišče! In ker se dr. Bajuk zdaj nedvomno boji, koliko bo stalo tiskanje dveh milijonov testnih pol, mu predlagam bližnjico: naj se s slovesnim podpisom vnaprej odpove inteligenčnim testom, s tem pa tudi aktivni volilni pravici vsak, ki namerava kadarkoli v prihodnje pred publiko zapeti kaj, kar ni rock, opera ali šanson, zaigrati v “meščanski komediji” ali “ljudski šaloigri”, režirati slovenski film, trditi, da si je s pomočjo sirotke in pire ozdravil Alzheimerjevo bolezen, ali voditi oddajo tipa “dobro napnite možgane in povejte, ali boste odprli levo ali desno škatlo”. Seveda se samo po sebi razume, da isto velja za vsakogar, ki bi se pred fotoaparatom drznil stlačiti v dirndl ali ki bi se slikal v neposredni bližini frajtonarice.

Joj, kako lepo bi bilo, ko bi le ...! Ampak kaj, ko pa bi se na testih gotovo pokazalo, da prenekateri barovec ni samo pameten, temveč celo tako pameten, da se za dobro plačilo nalašč dela butca, sploh pa mu volitve dol visijo; o tistih izmed domnevno vrhunskih umetnikov, ki bi se osramočeni odplazili s testiranja z žigom “Forrest Gump” na čelu, pa je bolje, da ne govorim ... Vse bi ostalo, kot je, in življenje bi teklo dalje. Vsaj do novega kroga županskih volitev. V Novi Gorici bo vdrugo šlo zares, zato vljudno prosim kandidata, zaradi katerega bi se mi ob sončnem vremenu morda zdelo vredno potruditi se vse do sto metrov oddaljenega volišča, naj budno pazi, kdaj mi bo nosil ljubezenska pisma.