Laž, ki je veljala za resnico

Na Poljskem bodo v soboto parlamentarne volitve, na njih pa se bodo volivci odločali, ali bodo še naprej stopali po ultrakonservativni poti stranke Zakon in pravičnost dvojčkov Kaczynski. Da brata dosledno vztrajata pri svojih nacionalističnih stališčih in da sta za zmago pripravljena uporabiti vsa sredstva, je postalo jasno, ko je bila konec septembra premiera filma Katyn legendarnega režiserja Andrzeja Wajde. Vlada se je odločila, da bo komemoracijo ob obletnici pokola v Katinskem gozdu z 11. novembra prestavila v predvolilni čas. Andrzej Wajda, katerega oče je bil med žrtvami pokola, je v javnem pismu ostro obsodil izrabljanje vojnih žrtev v politične namene. Vladajoča politika ni imela druge izbire, kot da žalno slovesnost spet prestavi na prej določeni datum. Je pa vprašanje žrtev iz Katinskega gozda ključno pri želji vladajoče stranke, da bi na podlagi poljskega domoljubja redefinirala odnose s svojima sosedama, z Nemčijo in Rusijo, obema vpletenima v katinsko tragedijo.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v Katinu? Leta 1939 sta nacistična Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju, katerega del je bil tudi tajni protokol Molotov-Ribbentrop o delitvi Poljske. Ko je Nemčija 1. septembra 1939 napadla Poljsko in sta Francija in Velika Britanija napadalki napovedali vojno, je Stalin ostal miren. Sedemnajstega septembra 1939 je ljudski komisar za zunanje zadeve Molotov po radiu sporočil, da je Rdeča armada v "osvobodilni misiji" vkorakala v zahodno Ukrajino in zahodno Belorusijo, ki sta tedaj sodili k Poljski. Poljski poveljnik maršal Edward Rydz-Šmigly je svojim enotam ukazal, naj se Rdeči armadi ne upirajo. Pa ga niso vsi ubogali. Mesto Grodno se je upiralo dva dni, po zavzetju pa so rdečearmejci brez sojenja postrelili tristo Poljakov. Sledila je skupna nemško-sovjetska parada, ki je označevala "bratstvo, skovano v krvi". Sovjeti so zagospodarili nad 12 milijoni nekdanjih poljskih državljanov. V plen pa so dobili tudi približno 250.000 poljskih častnikov in vojakov. Kaj z njimi? Ljudski komisar za obrambo Kliment Efremovič Vorošilov in načelnik generalnega štaba Boris Mihailovič Šapošnjikov sta predlagala, naj vsaj navadne vojake spustijo domov. Stalin je to odločno zavrnil in ujetnike izročil ljudskemu komisarju za notranje zadeve Lavrentiju Pavloviču Beriji, ki je 19. septembra 1939 podpisal ukaz o ustanovitvi Uprave za vojne ujetnike znotraj Ljudskega komisariata za notranje zadeve (NKVD). V to upravo so premestili nekatere najboljše kadre, med njimi majorja Zarubina, ki je bil po vojni nekaj časa rezident sovjetske obveščevalne službe v ZDA, kjer je uspešno kradel ameriške jedrske skrivnosti.

Ujetnike so poslali opravljat najtežja dela, v rudnike železa, železarne ipd., pri čemer jim niso zagotovili niti minimalnih možnosti za življenje. Generale, poklicne častnike, policiste, inteligenco, duhovnike ipd. so zbrali v posebnih taboriščih. V vseh taboriščih so spletli mreže ovaduhov in na podlagi njihovih poročil izvajali stalne aretacije "protisovjetskih elementov". Stalin je dobival obveščevalne podatke, da se je med ujetimi poljskimi častniki protisovjetsko razpoloženje tako razširilo, da ustanavljajo "kontrarevolucionarne organizacije" in izvajajo načrtno protisovjetsko agitacijo. To ga je utrdilo v prepričanju, da gre za sovražnike, ki se jih mora znebiti. Marca 1940 je Berija Stalinu poslal pismo, v katerem je predlagal, naj vse sovražnike postrelijo, Stalin pa je na rob tega pisma preprosto zapisal: "Za." Ustanovili so posebno komisijo, ki so jo sestavljali dva Berijeva namestnika, Merkulov in Kobulov, ter major Baštakov, načelnik prvega posebnega oddelka NKVD (statistika). Ta trojka je bila odgovorna za izdelavo seznamov za streljanje in organizacijo celotne zadeve. Ubijali so ponoči, v celicah, z nemškimi pištolami znamke Walther, ki so jih iz Moskve prejeli cel zaboj. Po vsakem streljanju so v Moskvo poslali šifriran telegram s kratkim poročilom: "Izpolnjeno 292" - tisto noč so postrelili 292 ujetnikov. Do konca maja 1940 so tako postrelili 21.857 ljudi. Številka je znana iz ohranjenega pisma, ki ga je marca 1959 vodja KGB Aleksander Nikolajevič Šelepin poslal generalnemu sekretarju KP SZ Nikiti Sergejeviču Hruščovu. Mrtve so pokopavali na območju dač območnih oddelkov NKVD, kamor navadni ljudje niso zahajali. Največ ujetnikov iz taborišča v Kozeljsku so postrelili in zakopali v Katinskem gozdu pri Smolensku, zaradi česar je poboj poljskih oficirjev prišel v zgodovino kot "katinski incident".

Dvaindvajsetega junija 1941 je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in v enem zamahu prodrla skoraj do Moskve. Nemci, ki so sami brez milosti zverinsko pobijali množice ljudi, so z velikim pompom izkopali trupla poljskih častnikov in vse skupaj izkoristili za protisovjetsko propagando. Sovjeti so ustanovili komisijo pod vodstvom glavnega kirurga Rdeče armade akademika Nikolaja Niloviča Burdenka in seveda je "ugotovila", da gre za nemško provokacijo in da so Poljake postrelili Nemci. Glavni argument je bilo to, da so bili Poljaki pobiti z orožjem nemške izdelave.

Poljska emigrantska vlada, tedaj zaveznica Sovjetske zveze, je od sovjetskega komisarja za zunanje zadeve Molotova zahtevala odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo z njenimi častniki. Po Stalinovem naročilu je Molotov odgovoril, da so pobegnili proti Kitajski. Po vojni je bila v socialistični Poljski to prepovedana tema. Ni pa bila prepovedana za poljsko emigracijo, ki je želela na vsak način ugotoviti resnico. V Moskvi so sklenili, da se bodo do konca držali svoje uradne različice in ne bodo ničesar priznali. Petnajstega aprila 1971 npr. je politbiro KPSZ razpravljal o TV-oddaji, ki jo je o pokolu v Katinskem gozdu pripravil BBC. Sovjetskemu veleposlaniku v Londonu so naročili, naj obišče britansko ministrstvo za zunanje zadeve in Britance opozori, da je sovjetska znanstvena komisija nedvoumno dokazala, da so za poboj poljskih častnikov krivi Nemci, in Britance obtoži "goebbelsovske propagande", katere namen je očrniti Sovjetsko zvezo.

Vse dokumente o streljanju je hranila sovjetska tajna služba KGB. Tretjega marca 1959 je v že omenjenem pismu vodja KGB Šelepin Hruščovu predlagal, naj dokumente uničijo, "saj nimajo niti operativne niti zgodovinske vrednosti". Obstajala pa je nevarnost, da bi se resnica razkrila, "kar bi imelo nepredvidljive posledice za sovjetsko državo". Tako so dokumente uničili. Ostali so le Berijevo pismo Stalinu, sklep politbiroja o streljanju z dne 5. marca 1940 in Šelepinovo pismo Hruščovu. Te dokumente so zapečatene hranili v arhivu politbiroja CK KPSZ. Pokazali so jih vsakemu novemu generalnemu sekretarju KPSZ, tudi Gorbačovu. Pa je tudi Gorbačov na zahteve Poljakov in nekaterih v Sovjetski zvezi, naj končno razkrije resnico, ostal gluh. Decembra 1991 je sveženj z dokumenti izročil Jelcinu. In šele Jelcin jih je razkril javnosti.

Andrzej Wajda je v intervjujih ob filmu večkrat poudaril, "da moj film prikazuje laži, ki so jih Poljski prinesli Rdeča armada in komunisti, češ da so katinske žrtve pobili Nemci. Ta laž je na Poljskem veliko let veljala za resnico."