Vohun, vdova in dve državi

Leto dni po umoru Aleksandra Valteroviča Litvinenka so se v Veliki Britaniji pojavile informacije, da je pravzaprav tajno delal za britansko obveščevalno službo. The Daily Mail je objavil, da je nekdanji podpolkovnik ruske varnostne službe FSB (Federalnaja služba bezapasnosti) delal za britansko obveščevalno službo SIS (Secret Intelligence Service), bolj znano kot MI6. Za svoje delo naj bi prejemal 2000 funtov na mesec.

Litvinenko je kariero začel v diviziji Držeržinski, v vojaških silah ministrstva za notranje zadeve. Litvinenko je postal znan v Rusiji, ko je 17. novembra 1998 skupaj s še štirimi kolegi iz FSB povedal, da so jim ukazali, naj ubijejo ruskega mogotca Borisa Berezovskega. Berezovski, ki so ga medtem obtožili kriminalnih dejanj in ki se je svoj čas hvalil, da je skupaj s še petimi drugimi "oligarhi" privatiziral rusko državo, je prebegnil v tujino. Litvinenka so po konferenci aretirali in nato izpustili na prostost. Pa spet aretirali, tokrat pod pretvezo, da je v času, ko je delal v FSB, prekoračeval pooblastila, da je osumljence pretepal ter da je ukradel eksploziv. Potem ko je dal pisno izjavo, da ne bo zapustil Rusije, mu je ob pomoči britanske obveščevalne službe z lažnim potnim listom na ime Christ Reid leta 2000 uspelo pobegniti v Veliko Britanijo, kjer so mu dali politični azil.

Litvinenko je po prebegu v Veliko Britanijo rusko vlado obtožil cele vrste zadev, poleg že omenjenih ukazov za umore in terorističnega napada na stanovanjske bloke v Moskvi tudi tega, da so ruske tajne službe organizirale poboj v armenskem parlamentu in da sta bila med čečenskimi teroristi, ki so napadli moskovski teater Dubrovka, tudi dva agenta FSB ("Krvavi Abdul" in "Abu Bakr") ter da je napad pravzaprav izzvala ruska varnostna služba FSB! Trdil je tudi, da je večina svetovnih teroristov povezana z nekdanjimi sovjetskimi in sedanjimi ruskimi tajnimi službami, med njimi je tudi eden najpomembnejših vodij Al Kaide, Ajman al Zavahiri, ki naj bi ga FSB leta 1998 urila v Dagestanu. Julija 2006 je šel še dlje in je začel trditi, da je ruski predsednik Putin pedofil. Putina je obtožil tudi, da je ukazal umor novinarke Ane Politkovske.

Ob vsem tem se je Litvinenko upravičeno bal za svoje življenje. Zameril se je mnogim, najbolj pa se je bal Rusov, ki naj bi mu nastavljali različne pasti.

1. novembra 2006 se je srečal z Mariem Scaramellom, ki naj bi mu predal pomembno informacijo o umoru ruske novinarke Ane Politkovske. Scaramella je v Italiji sodeloval v parlamentarni komisiji, ki je raziskovala dejavnost nekdanje sovjetske tajne službe KGB v Italiji, imel pa naj bi dobre zveze v sedanji ruski varnostni službi FSB, ki jo je nekajkrat tudi uradno obiskal. Scaramella je obtoževal celo vrsto italijanskih novinarjev in politikov, da so delali za sovjetsko obveščevalno službo. Pri tem je tudi on, med drugimi, omenjal Prodija. Litvinenko in Scaramella sta se srečala v suši baru "Itsu" na londonskem Piccadilyju. Tam naj bi Scaramella Litvinenku predal aktovko z dokumenti o umoru novinarke Politkovske, prebrati pa mu je dal tudi štiri strani dolgo poročilo, ki naj bi vsebovalo imena oficirjev FSB, povezanih z umorom. Litvinenko je trdil, da dokumentov iz aktovke po prihodu domov sploh ni utegnil prebrati, ker mu je hitro postalo slabo. Zgodba je znana. 23. novembra 2006 ob 21.21 je Litvinenko umrl. Kot razlog smrti so zdravniki navedli zastrupitev z radioaktivnim polonijem-210.

Britanci so po njegovi smrti sprožili temeljito preiskavo. Neuradno je bil ustanovljen tudi Fond Litvinenko, s pomočjo katerega naj bi njegove morilce privedli pred sodišče. Seveda so za umor takoj okrivili rusko vlado. Januarja 2007 je britanska policija objavila, da so morilca odkrili. Šlo naj bil za človeka, ki se je predstavljal kot Vladislav Sokolenko, profesionalnega morilca čečenske narodnosti, ki živi v Hamburgu, ki naj bi ga FSB vodila pod psevdonimom "Rabočii". Nato so maja britanski tožilci za umor uradno obtožili ruskega poslovneža Andreja Lugovoja, ki je v preteklosti prav tako delal v ruski varnostni službi, in od Rusije zahtevali njegovo izročitev. Litvinenko je tudi sam v bolnišnici izjavil, da se je tistega dne, ko mu je postalo slabo, srečal tudi z Lugovojem. Rusija je seveda odgovorila, da po njeni ustavi izročitev ruskih državljanov v tujino ni možna. Sočasno je sicer tudi rusko tožilstvo začelo preiskavo Litvinenkove smrti, kar pa Britancev ni zadovoljilo, in iz svoje države so izgnali štiri ruske diplomate. Rusija je seveda odgovorila enako in tudi sama izgnala štiri britanske diplomate.

Sunday Telegraph piše, da je Litvinenkova vdova Marina izjavila, da njen mož ni bil agent britanske tajne službe. "Bil je le kritičen do ruske vlade, o čemer je odkrito govoril." To meni tudi njegov odvetnik in prijatelj Aleksander Goldfarb, ki trdi, da Litvinenko ni mogel vedeti nič posebnega, saj je v ruski tajni službi prenehal delati že pred desetimi leti. Obe izjavi sta vsaj naivni, če ne namenoma zavajajoči. Le kdo, ki dela za obveščevalno službo tuje države, bi to povedal svoji ženi?

Je pa z zgodbo o Litvinenku možno lepo zaslužiti. Omenjeni Goldfarb je skupaj z Litvinenkovo vdovo o tej zgodbi že napisal knjigo, hollywoodska Columbia Pictures pa na podlagi te knjige že snema film, za kar naj bi avtorjema plačala 1,5 milijona dolarjev.