Nastanek vrhunskega izdelka

System Fidelity prav ta konec tedna na velikem sejmu Sound & Vision v Bristolu predstavljajo zahtevnim britanskim ljubiteljem dobrega zvoka. Kaj pravzaprav je System Fidelity? Kako je nastal?

Vse skupaj se je začelo na Danskem leta 2004. Lars Thejl in Curt Jensen sta se ukvarjala z veleprodajo izdelkov zabavne elektronike in ugotavljala, da prihaja do vse večjega razkoraka med ponudbo in povpraševanjem. Podjetja, katerih izdelke sta prodajala, namreč bodisi niso izdelovala stvari, po katerih so povpraševali kupci, ali pa so jih, a so bile predrage. Zlasti na področju hi-fi naprav je bilo vse manj takšnih, ki bi sodile v zlato sredino. Na eni strani so bili ceneni izdelki bolj ali manj neznanih znamk, ki so jih prodajale velike trgovske verige in so po kakovosti zvoka zadovoljili le najmanj zahtevne uporabnike, na drugi pa sicer dobre, a (pre)drage naprave uglednih izdelovalcev.

Thejl in Jensen sta zato sklenila stvari vzeti v svoje roke. Decembra 2004 sta v Kobenhavnu zbrala trgovce iz sedmih evropskih držav, s katerimi sta že prej sodelovala, in skupaj so marca naslednje leto ustanovili podjetje in blagovno znamko System Fidelity. Slovenski predstavnik v tej pisani mednarodni druščini je bil Erik Kalinski, lastnik kranjskega podjetja Corrado, zastopnik velikega danskega izdelovalca zvočnikov Jamo, kanadskega NAD-a in še nekaterih drugih priznanih imen iz sveta hi-fija.

Erik se je, kot marsikateri ljubitelj dobrega zvoka, z glasbo začel ukvarjati v srednji šoli, od tega bo že skoraj štirideset let. V gimnazijski skupini je igral bobne, poslušal Deep Purple in Led Zeppeline, hodil na koncerte ter z radia snemal glasbo na kasete. Kasneje je v domači delavnici izdeloval zvočnike in jih kakšnih 40, 50 parov tudi prodal, pred 19 leti pa je skupaj s svakom v Kranju odprl eno od prvih specializiranih trgovin za hi-fi pri nas. Bil je tudi prvi, ki se je pri nas začel ukvarjati z domačim kinom in v trgovini uredil posebno sobo, kjer je bilo mogoče slišati prostorski zvok.

A vrnimo se k System Fidelityju. Blagovna znamka je bila torej ustanovljena in poskrbeti je bilo treba še za naprave, ki jih bodo prodajali. Sodobnim podjetnikom sta na voljo dve poti, lažja in težja. V katalogih številnih kitajskih tovarn zabavne elektronike lahko izberejo že narejen izdelek, na katerega samo še prilepijo značko s svojo blagovno znamko. Tisti nekoliko zahtevnejši poskrbijo še za kakšen manjši lepotni popravek ali morda celo najamejo oblikovalca, ki nariše ohišje, v katero potem dajo vnaprej narejeno elektroniko. Tako dandanes nastane večina izdelkov v najnižjih cenovnih razredih, ne tako zelo redko pa tudi kakšen iz višjih.

Pri tem je treba takoj dodati, da takšni izdelki niso nujno slabi, saj na Kitajskem nimajo le pridnih delavcev, ampak tudi dobre inženirje. Težava je le v tem, ker je nizka cena precej višje na seznamu želenih lastnosti kakor dober zvok, zato je dobre izdelke nekoliko težje najti.

Pri drugi, nekoliko zahtevnejši poti, za katero so se odločili pri System Fidelityju, podjetnik poskrbi tudi za načrt, po katerem potem v kitajski tovarni naredijo napravo.

Načrtovano v Sloveniji

Skrivnost dobrih hi-fi naprav se skriva v dobrem načrtu in na tem mestu na oder stopi drugi član slovenske naveze, Ljubljančan Andrej Peršin. Če hodite na osrednjo ljubljansko tržnico, ste pri njem morda že kdaj kupili solato. Nadaljuje namreč družinsko tradicijo in na trnovski kmetiji, ki jo je kupil njegov praded, prideluje solato. Dokler mu solata in hi-fi nista vzela vsega časa, je bil tudi kinooperater pri Ljubljanskih kinematografih.

S hi-fijem se je začel ukvarjati pred približno 20 leti, ko se je v srednji šoli učil za elektronika, v konstruktorske vode pa je zajadral iz podobnega vzroka, kot je nastal tudi System Fidelity. Naprave, ki si jih je lahko privoščil, niso bile dovolj dobre, tiste boljše pa so bile predrage. A namesto da bi, tako kot večina samograditeljev, sam naredil ojačevalnik, se je odločil, da jih bo raje "popravljal". V roke je torej vzel ta ali oni cenovno dostopen rabljen ojačevalnik ali CD-predvajalnik, se poglobil v njegovo elektronsko drobovje in poskušal ugotoviti, kako bi ga bilo mogoče predelati, da bi zvenel bolje. Pri tem ni, kot bi kdo utegnil pomisliti, le menjal določenih sestavnih delov za boljše, ampak je marsikdaj naredil tudi kakšno na prvi pogled nerazumljivo potezo in na primer povsem odstranil ta ali oni sklop, ki je po njegovem mnenju delal več škode kot koristi. Pri raziskovanju skrivnosti dobrega zvoka se je namreč dokopal do nekaterih zanimivih ugotovitev. Ali kot sam pravi:

"Čas je tisti, ki bolj kot druge tehnične značilnosti določa, ali je naprava dobra ali slaba. Naprava mora biti narejena tako, da čim manj časovno spremeni zvočni zapis. Če sta bila dva tona posneta v določenem časovnem zamiku, mora biti ta časovni zamik natanko ohranjen tudi takrat, ko zvok pride iz zvočnikov, da ga bodo naši možgani prepoznali kot naravnega.

Pri doseganju tega cilja prihaja do precejšnjih razlik v konstruiranju, glede na uveljavljene pristope, kjer se običajno rešitve za boljši zvok iščejo v dražjih sestavnih delih, izdelanih iz plemenitejših materialov. Kar se časovnih popačenj tiče, namreč plemeniti materiali včasih celo bolj škodijo, kot koristijo, zato izbiram med komponentami, ki zagotavljajo čim bolj zvest časovni odziv. Same naprave so zasnovane tako, da so pri obdelavi zvočnega signala čim enostavnejše in 'časovno neškodljive'. Tako dobimo zvok, ki je zelo hiter, a ne živčen, razločen, a hkrati ne presvetel, čvrst, a nikoli grob."

Po domače povedano - Andrejevi ojačevalniki se morda pri merjenju frekvenčnega razpona ali harmonskih popačenj ne odrežejo tako dobro kot vrhunski modeli, a zvenijo prijetneje.

Andrej se je s predelavo ojačevalnikov in CD-predvajalnikov ter izdelavo zvočnikov vrsto let ukvarjal le ljubiteljsko, svoje poglede na hi-fi pa je širil na internetnem forumu Audioclub in slovenski e-poštni listi CopyCard. Na njej sta se spoznala z Erikom, ki je v Andrejevih zamislih takoj prepoznal več kot le ljubiteljski projekt zanesenjaškega ljubitelja dobrega zvoka. Ker pri njegovem pristopu ni treba uporabljati najdražjih sestavnih delov, se je odlično vklapljal v filozofijo blagovne znamke System Fidelity, ki poudarja odlično kakovost za zmerno ceno. Andrejeve in svoje poglede na razvoj hi-fi naprav je Erik predstavil ostalim partnerjem pri System Fidelityju, in ko so slišali še nekaj Andrejevih prototipov, so jima navdušeno prepustili razvoj novih naprav.

Od načrta do kupca

Poglejmo torej, kako se rojevajo naprave System Fidelity. Najprej Andrej naredi načrt, pri katerem na eni strani upošteva svoja dognanja o elektroniki dobrega zvoka, na drugi pa pazi, da ostaja znotraj želenega cenovnega okvira. Čudežev namreč tudi on ne zna delati in pri napravah v nižjem cenovnem razredu se mora pač sprijazniti z nekaterimi kompromisi. Pravzaprav tudi pri tistih iz višjega nima povsem prostih rok, a je omejitev vseeno veliko manj.

Po Andrejevih (in Erikovih, ki skrbi za zunanjo podobo naprav) načrtih Kitajci naredijo prvi prototip, ki ga nato pri nas temeljito preskusijo in odpravijo morebitne pomanjkljivosti. Sledi še nekaj poskusnih vzorcev, likanje še zadnjih gubic, in ko sta Erik in Andrej z izdelkom povsem zadovoljna, pride na vrsto predstavitev partnerjem pri System Fidelityju. Včasih je potreben še kakšen popravek ali dodelava, in šele ko so vsi zadovoljni, da danska centrala zeleno luč za začetek serijske izdelave.

Pot od načrta do izdelka seveda ni tako preprosta, kot bi si morda kdo predstavljal na podlagi tega kratkega opisa, še posebno, če so na drugi strani Kitajci. Brez odličnega poznavanja tamkajšnjih razmer ter precejšnje mere potrpežljivosti se ne pride daleč. Marsikdaj se kaj izgubi s prevodom, še posebno, kadar Kitajci precenjujejo svoje znanje angleščine ali nočejo priznati, da česa niso dobro razumeli, in potem včasih kaj naredijo malo po svoje. Poleg tega kitajski inženirji, ki skrbijo za izdelavo prototipov, včasih v načrtu povsem dobronamerno spremenijo to ali ono podrobnost, a se jim to ne zdi vredno omeniti. Andrej si je na primer pri enem od prototipnih ojačevalnikov dolgo časa razbijal glavo, zakaj ne zveni tako, kot bi moral, na koncu pa je ugotovil, da so iz kdo bi vedel kakšnega vzroka spremenili neko malenkost, ki je na zvok vplivala bolj, kot je to mislil kitajski inženir, ki Andreja na spremembo ni opozoril.

Ves čas je treba tudi budno paziti na kakovost izdelave in Curt Jensen je zaradi tega skoraj vsak mesec na Kitajskem, pa tudi Erik je tam pogosteje, kot bi si želel. A na koncu se vendarle vse uredi in nov kontejner izdelkov System Fidelity se lahko poda na enomesečno plovbo iz Hongkonga ali Shenzhena do Kopra, kjer ga "prevzame" gospa Kalinski, ki skrbi za logistiko.

Za vsakogar nekaj

V prodajnem katalogu System Fidelityja najdemo celo vrsto izdelkov in čisto vseh niso načrtovali sami. Pri večkanalnih ojačevalnikih za domači kino, DVD-predvajalnikih in žepnih predvajalnikih, za katere, mimogrede, skrbijo v španski podružnici, so ubrali nekoliko lažjo pot in izbrali kitajske izdelke, za katere so presodili, da ustrezajo njihovim kakovostnim zahtevam.

Izbira je precejšnja in na eni strani imajo cenovno zelo dostopne zvočnike iz serije 2000 in 3000 (par SF-3050 na primer stane 200 evrov) in zelo zanimiv sistem hi-fi z ojačevalnikom, CD-predvajalnikom in radijskim sprejemnikom za 500 evrov, na drugi pa nekoliko dražje, a odlične zvočnike iz serije 5000 (par SF-5050 si lahko v eni od domačih spletnih trgovin omislite za 650 evrov) in izvrsten stereofonski ojačevalnik SA-300SE, ki stane 500 evrov in po mnenju marsikaterega poznavalca poseka vso konkurenco v svojem cenovnem razredu in da v koš tudi marsikateri neprimerno dražji model.

Pri System Fidelityju, opogumljeni z uspešnim prodorom na nekatera zahtevna evropska tržišča, ne mirujejo. Njihova naslednja novost, ki ravno te dni prihaja v trgovine, je majhen stereofonski ojačevalnik, narejen na osnovi procesorja Tripath, ki med avdiofili uživa velik ugled in omogoča izdelavo majhnih, cenovno dostopnih in zvokovno odličnih ojačevalnikov, zelo primernih za ozvočenje računalnika ali recimo iPoda. Tik pred začetkom serijske izdelave je vrhunski CD-predvajalnik, Andrej pa se trenutno ukvarja z razvojem novega stereofonskega ojačevalnika, ki bo po njegovih zagotovilih še precej boljši od njihovega sedanjega šampiona.

Vredni vsakega evra

Dobro, teorija je eno, resnično življenje pa pogosto nekaj drugega in verjetno marsikaterega bralca zanima, kako so naprave System Fidelity izkažejo, ko jih postavimo v dnevno sobo in v laserski gramofon vstavimo priljubljeno ploščo. Pisec teh vrstic v svojem delovnem kotičku za glasbeno spremljavo uporablja čudovite majhne zvočnike System Fidelity 5005, v dnevni sobi pa za odličen zvok skrbijo njihovi večji bratje SF-5050 (ki so tam zamenjali precej dražje zvočnike ugledne angleške znamke Bowers & Wilkins), a da bi ocena ne zvenela pristransko, raje poglejmo, kaj pravijo v tujem tisku.

V švedski reviji High Fidelity Magazine se je ocenjevalec na primer spraševal, kako jim je uspelo zvočnike SF-5050, ki so videti in slišati, kot bi bili vredni dva ali tri tisoč evrov, narediti za 800 evrov. V hrvaški izdaji revije T3 so v oceni zvočnikov SF-2030 zapisali, da zvenijo veliko bolje kot večina zvočnikov v njihovem cenovnem razredu. V slovaški reviji Multimedia Magazine pa so oceno zvočnikov 5050 in 5010 končali s: "Preprosto rečeno, čudovit kos hi-fija za drobiž."

Močno bi pretiravali, če bi mislili, da so zvočniki, ojačevalniki in predvajalniki System Fidelity boljši od vrhunskih izdelkov najbolj priznanih izdelovalcev. Tudi kar vnaprejšnja trditev, da so najboljši v posameznih cenovnih razredih, bi bila pretirana, še posebno, ker imajo vsaka ušesa svojega bobnarja. A verjetno ga ni poznavalca, ki se ne bi strinjal, da za svoj denar ponujajo veliko, in če razmišljate o nakupu novega hi-fija ali opreme za domači kino, System Fidelityja nikar že vnaprej ne odpišite kot še ene neznane blagovne znamke cenene kitajske robe, ampak njihovim napravam dajte priložnost in jim prisluhnite. Pa ne zaradi tega, ker imajo prste zraven Slovenci ali ker so všeč piscu teh vrstic, ampak ker si to resnično zaslužijo.