Prostor se je prilepil na telo

Arhitektura in kiparstvo sta v delu Marjetice Potrč tako prepletena, da z razmerjem med njima postavlja povsem nova izhodišča za branje arhitekture in urbanizma, pa tudi sodobne kiparske prakse. Njeni kiparski projekti so postali kritični komentarji aktualnih razmer v urbanizmu sodobnih "raztegnjenih" metropol, hkrati pa se v galerijah spremenijo v artefakte z močnim sporočilom, ki asociirajo na ostanke starih civilizacij. Za svoje delo je pred štirinajstimi dnevi na podelitvi v Guggenheimovem muzeju v New Yorku prejela visoko mednarodno priznanje, nagrado Huga Bossa. Prvo veliko priznanje pa je dobila že v začetku letošnjega leta: bila je izbrana med sedem svetovnih umetnikov, ki bodo dali pečat spominskemu parku v Buenos Airesu. Izpeljala je več projektov pod naslovom Sodobne bivalne strategije: leta 1997 v pokrajinskem muzeju v Münstru The Core Unit, leta 1999 v Muzeju sodobne umetnosti na Dunaju After the Flood, a House in v sklopu Urbanih vizij v Worcestrskem muzeju umetnosti projekt Nerlidere:The 24 Hour Ordinance ter Hiša s sobo za lastnino v okviru prireditve Ars Aevi v Sarajevu. Leta 2000 je projekt East Wahdat: Upgrading Program izpeljala dvakrat, v Center Gallery Miami-Dade Community Collegeu in v sklopu projekta 50 let srednjeevropske umetnosti v Muzeju sodobne umetnosti na Dunaju. Na Manifesti v Ljubljani se je predstavila s Hišo za popotnike in v Baslu s Štirimi stavbami. Našteli smo le nekaj projektov, ki so bili med odločilnimi, da je žirija bienalno nagrado Huga Bossa letos podelila Marjetici Potrč, ki je tudi izredna profesorica za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in avtorica številnih esejev o mestu in urbanosti. Marjetica se hkrati ukvarja s "favelami" - z rastjo mest -in z izpraznjenimi deli mest. Oboje je ključno za novo branje konteksta sodobnega mesta. Fascinirajo jo alternativne bivalne strategije v hitro rastočem mestu in opuščena mesta, ki so nekoč imela funkcijo, ljudje so jih uporabljali, sedaj pa čakajo na novo percepcijo, na novo funkcijo. A vendar izpraznjenih mest in praznih hiš nikoli ne občutimo, kot da gre za nevtralne lokacije; imajo svoj spomin in zdijo se nam ali očarljivi ali pa strašljivi. Vsi kaj iščemo in Marjetica nam s svojimi projekti kaže nekatere poti iskanja.

V besedilu Two Essays on Built Disaster ste poskušali razložiti, zakaj vas tako fascinirajo prazne stavbe, izpraznjena mesta, da jih tako vestno fotografirate.

Prazni deli mest postajajo sprehajališča, kjer si oddahneš, kamor rad hodiš, so nekaj podobnega kot Pompeji. Turisti iz vsega sveta se sprehajajo po Pompejih, mar ne? Moja teza je, da bomo prav kmalu začeli uživati v svojih ruševinah. V tistih doma, recimo v prazni hiši, ki jo prav pogosto vidim na svojih potovanjih, če pogledam skozi okno. Precej preprosto. Ne bo treba potovati daleč stran za ta posebni užitek. V zvezi z ruševinami imam dobro sarajevsko zgodbo. Bilo je med vojno, ko sem po naključju videla na naslovnici Herald Tribuna fotografijo turistov med ruševinami sarajevske knjižnice, kako so fotografirali in filmali, kar je ostalo od zgradbe. Če odmisliš učinek fotografije, ki kaže očiten užitek na njihovih obrazih, in si jih zamisliš v mestu, kjer imaš tekočo vodo le nekaj ur na dan in je navsezadnje sprehod nekako nelagoden, saj nisi čisto gotov, ali te bo na muho dobil ostrostrelec ali ne ..., ostaja dejstvo, da so se ti ljudje potrudili in prišli v Sarajevo s prvim komercialnim poletom. Sprašujem se, kaj jih je pritegnilo, da so sploh šli v Sarajevo. Vsa ta sesutost in zapuščenost. Imam še eno manj razrušeno zgodbo. Detroit se restrukturira. Središče, ki je bilo včasih ponos mesta, je popolnoma zapuščeno. Ne govorim o nekaj hišah, to je ogromno območje. Prejšnji teden sem slišala, da so tam postavili športni stadion z namenom, da bi revitalizirali ta del mesta. Zdi se mi zabavno, da so razmišljali tako. V praznem mestu pomeni športni stadion prazno arhitekturo, torej so eni praznini dodali drugo. Ljudje pridejo tja na dogodek in se odpeljejo domov. Kot da so priznali, da tudi v izrazito funkcionalni družbi ni mogoče vsega oživiti.

Tega, da s svojimi kiparskimi projekti in besedili posegate v aktualno družbeno kritiko, ne zanikate ali pač?

Ne delam nič posebnega. Samo kažem to, kar je. Raztegnjena mesta so producirala dve urbani obliki, ki sta zares uspešni, favele in zaprte skupnosti. Polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, od tega tretjina v neregulirani gradnji a la favela. Na drugi strani so zaprte skupnosti. Recimo v Ameriki živi v zaprtih skupnostih že več kot 8 milijonov ljudi. V Johannesburgu po apartheidu so se belci dobesedno zazidali v ločene enklave. V Izraelu je podobno, mislim na vsa ta židovska naselja znotraj palestinskih območij. Sedaj, ko so v sporu, je jasno, da gre za novo obliko bivanja. Ne gre za palestinsko državo, ki ima znotraj tujke in bi jih rada izvrgla. Nasprotno, gre za cono B in C, ki se morata dogovarjati s tujki. Gre za novo razmerje sil. Zato rečem, da je matrica sodobnega sveta mesto in ne država.

Nekateri teoretiki trdijo, da je sodobna umetnost kazalec, ki kaže na družbo in na procese, ki potekajo v sodobni civilizaciji.

Ja, s tem se strinjam. Sodobna umetnost je živ govor. Govor je sicerzapisan v slovarju, vendar se vedno pozabi, da se slovarji ves časspreminjajo predvsem zato, ker se jezik spreminja.

Vaši projekti nas vodijo v premislek o sodobni urbani strukturi in o tem, kaj človek počne s svojim prostorom vse do divje rasti mest.

Ja, globalizacija je povzročila širjenje mest, to pa ima nasprotni učinek, krčenje v jedra, recimo v zaprte skupnosti. A ne gre le za to, gre za nova razmerja sil. Pred pol leta so me z munchenske akademije povabili na konferenco o javni umetnosti. Večinoma je bil govor o umetnosti v javnih prostorih. Bilo je precej zabavno, ko sem pokazala, da dve najuspešnejši obliki v sodobnem mestu, favele in zaprta skupnost, niti najmanj ne promovirata javnega prostora. Torej nimata potrebe po javni umetnosti. Recimo mestni park se je v zaprti skupnosti spremenil v igrišče za golf. Če si predstavljaš kip na igrišču za golf ali ob njem, je jasno, da ta prostor le dekorira in ne gre za nekakšno sporočilo publiki. Favele in zaprte skupnosti so torej zasebni prostori. Fasciniralo me je, ko sem pred kratkim brala, da prebivalci javnih stavb v New Yorku zahtevajo, da se javni park znotraj soseske preprosto odpravi in da se prostor jasno definira z zidovi, ograjami in seveda vrati. Še posebej zanimivo se mi zdi, da so te nove oblike bivanja nastale zaradi želje posameznikov - prebivalcev in ne, recimo, urbanistov. Današnja situacija gre nedvomno v smer privatizacije prostora. Javni prostor pa seveda ni kar izginil. Nič ne izgine, le spremeni se v kaj drugega. Ali kot pravijo nekateri, digitalna civilizacija je že tu in ne potrebuje mestnega trga. Pred kratkim sva z Aisling O'Beirn končali projekt Virtual Urban web-site. Ugotovili sva, da znotraj celotnega projekta tako rekoč ni objektivistične podobe mesta. Preprosto ne ugotoviš, za katero mesto gre. Fizični prostor se je nekako prilepil na telo ljudi.

Razdejana mesta kot posledica človekovega divjanja - Sarajevo, Belfast - ali pa človekove nedejavnosti, ignorance, arogance ter človekovih frustracij, postavljanje zidov, ograj, getov ... to so vaše teme?

Ne gre za razdejanje. Recimo, ko prideš v Belfast, ti ponudijo kliše razdejanja, mislim na konflikt med protestantsko in katoliško skupnostjo. V bistvu pa je to že za njimi. V Belfastu dobesedno vidiš spremembo mesta v smeri komercializacije, kakršno je doživel sosednji Dublin v zadnjih desetih letih. Ignoranca, človekova nedejavnost, o kateri govorite, je torej v vaših očeh in ne v mojih. Če kažem na favele, favel ne romantiziram. Romantizirajo jih tisti, ki jih nočejo sprejeti kot enakopravnega sogovornika. Ne kažem na revščino in nimam namena tam kaj spreminjati. Nič ni narobe s favelami. Navsezadnje živi tam tretjina vseh ljudi, ki živijo v mestih. Če govoriš o njih negativno, se obnašaš podobno kot tisti, ki negativno govorijo o tretjem svetu.

Zdaj živite v Berlinu. Ste že stopili v Liebeskindov židovski muzej?

Liebeskindovega muzeja še nisem videla. Glede na fotografije pa mislim, da je to premeščanje formalne praznine, prazno proti polnemu. O tem je govoril Barthes, ko je pokazal, da je, recimo, Tokio strukturiran okoli cesarjeve palače, središčne praznine, ki ni dostopna navadnim meščanom - drugače od tipičnega evropskega mesta, ki se trudi imeti vse, kar je polno v družbi, vse banke in podobno, v središču. Glede praznine pa - ali veste, da obstaja trg za preostanke praznega prostora na svetu? V mislih imam seveda tistega v puščavah, ki je prazen prostor par excellence.

Saj so tudi nekateri deli Berlina z bombardiranjem postali puščava, ki so jo drago prodali, recimo površine na Potsdamskem trgu. Pripravljate kakšen nov projekt prav na temo Berlina?

Še ne. Navadno moram biti v mestu nekaj časa, da vidim, kaj je tam zame. Ne zanima me zgodovina, o kateri govorite. Recimo v Münstru je projekt Magadan govoril o nereguliranem mestu in ne o drugi svetovni vojni. V Berlinu me zanima, na kakšen način se dogovarjata vzhodni in zahodni del mesta.

Pred tem ste živeli v Ameriki. Ameriška družba je na eni strani neobremenjujoča v smislu širokih možnosti, na drugi strani še vedno nestrpna in konservativna. Iščemo novo definicijo globalne družbe, ki pa za seboj pušča "revolucionarje" iz Seattla?

Ameriška družba je OK. Mislim, da je evropska družba veliko bolj nestrpna kot ameriška. Omenili ste Seattle. Jasno je, da so protestniki pravilno identificirali stanje stvari danes. Živimo v postdemokratični družbi, kjer odloča globalna ekonomija. Zanimivo je, da ji nasprotujejo evropske nacionalistične stranke. Drugače od njih protestniki v Seattlu hočejo razmere spreminjati, in to je dobro. Gre za dogovarjanje.

Nagrada Huga Bossa je velika in pomembna nagrada, nedvomno veliko priznanje vašemu delu. Hkrati je ta nagrada tudi eden izmed mehanizmov globalizacije in velikega kapitala. Se počutite ujetnico tega ali vam nagrada daje svobodo za nove projekte?

Najprej, nič ni narobe, če dobim denar od posameznika, ki je lastnik podjetja, in ne od države. Pozabili smo, da je bila, recimo, oblika bienalne razstave prvotno zamisel podobnega posameznika. Sedaj mesta po vsem svetu tekmujejo, da bi imela bienalne razstave, recimo pripravlja se bienale v Tirani itd. Prevzeli so formo in se ne sprašujejo, od kod je prišla. Moje delo v glavnem obstaja zaradi podpore posameznikov in ne države. Navsezadnje nagrada Huga Bossa ne daje prednosti nobeni nacionalnosti. Denar pomeni jasno svobodo - delati samostojno.