Prepita fazanerija

Potovanje na severovzhodni konec domovine je bilo tokrat zaznamovano s skoraj popolnim nepoznavanjem krajev, kamor sva se odpravljala. K sreči pa so se potrdile govorice o gostoljubnosti in prijaznosti domorodcev, saj so naju ti navduševali na obeh bregovih Mure. Prvi cilj je bila Murska Sobota, kraj, v katerem od leta 1995 deluje javni zavod MIKK, Mladinski informativni in kulturni klub. Kot pravi koordinator Ivor Knafelj, so se pred dvema letoma preselili v hišo, kjer imajo v dveh nadstropjih okoli 150 kvadratnih metrov uporabnega prostora. Za center in klub. MIKK, ki je MISSS-ov center, ima načeloma le eno klubsko težavo - lokacijo. Ker so v središču Sobote, dobijo dovoljenja za koncerte do polnoči. Nekaj deset rockerskih fenov obišče MIKK ob dogodkih, sicer pa med tednom zapirajo vrata ob osmih. "Zdaj, poleti so koncerti v klubu bolj poredko, ker ne dobiš folka nikakor noter." Zato je večina poletnih koncertov na grajskem dvorišču, prav tako vsakomesečni večer techna in housa. Za kakršno koli širitev klubske dejavnosti bi bila nujna sprememba lokacije. V središču mesta, ob avtobusni postaji, pa se zida nova knjižnica in "tam se borimo za prostor".

MIKK ni edina soboška skupnost ustvarjalnih mladcev. Podobno je Športno-kulturno društvo Mladi, katerega projektni vodja in predsednik Tomaž Flegar veselo razlaga o glavni atrakciji festivala Fukstock, ki bo ta konec tedna: "Performans s tremi traktorji, imenovan Grmenje. Na enem bo pripeta prikolica s šestimi sodi in bobnarji, druga dva traktorja bosta turirala v ritmu." Ob tem bodo preganjali boga šole in totalno čagali. Zadeva se je začela kot mladinski festival, sedaj pa nanjo člani gledajo kot na turistično promocijo Prekmurja. Občina in sponzorji dajo kar nekaj denarja, podpira jih tudi Urad za mladino. Sodelujejo pri mednarodni izmenjavi študentov carpe differentiam. Kaj pa klub? "Zaradi stroškov si ga ne moremo privoščiti."

Generacija, degeneracija, regeneracija

Pisalo se je leto 1992, ko je ptujski župan vprašal: "Je to muha enodnevnica?" "Ne," je bil že takrat prepričan Viljem Muzek, od letošnjega 1. maja ponovno predsednik športno-kulturnega društva KID Ptuj. V vmesnih devetih letih se je dogajanje na Ptuju prestavilo nazaj v preteklost. Čas minulega desetletja je najprej povzročil "rockerski" bum. "Obdobje traja štiri do pet let, nato generacija presahne." V času, ko je potekal aktivni razvoj, se je v nekdanjem vojaškem skladišču zbralo do tisoč ljudi, a že na Partibrejkersih in KUD Idiotih so se zidovi zazibali in zamajali. Pa tudi v srcu Ptuja, na Muršičevi, so imeli souporabo dvoranice za več kot 150 obiskovalcev.

Preteklost velja za bolj razgibano, saj je med drugim Viljem leta 1994 kandidiral za župana. Sledilo je obdobje upada obiska, na Ptuju se je ustanovil CID - Center interesnih dejavnosti (naslednik Društva prijateljev mladine), javni zavod, ki naj bi usklajeval in vodil dejavnosti znotraj društev. Tako sedaj v središču najstarejšega slovenskega mesta na Osojnikovi ulici dela klub mladih s cybercafejem, infocentrom in še čim. Recimo z občinsko podporo. A s KID-om imata podobno zgolj ime. V mestu nadalje deluje Kolnkišta (zasebni plac, v katerem so najtrši koncerti benda Psycho path), kaj večjega pa se lahko zgodi v Mladiki ali srednješolskem centru. Na bližnjem letališču v Moškanjcih je bil fest Zvok-šok, a vse našteto temelji na komerciali. Od občine ni pričakovati zanimanja za r'n'r. "Nekega rock'n'rolla zdaj na Ptuju ni. V obdobju razcveta je tu delovalo 13, 14 bendov, zdaj pa štirje, pet."

Vili je izpregel zaradi različnih interesov. "Leta 1998 sem prepustil predsedovanje mlajšim, sam pa sem ostal član društva." Sledilo je razsulo dotedanjega kluba. Dobesedno: zvočniki so danes v Ljubljani, kjer se je ustanavljal klub v Tivoliju, CD-ji in gramofoni so bili razdeljeni in odneseni ... Viljem in KID sta kot feniks - ista pot po devetih letih. Občutek? "Beden. Sicer napreduješ hitreje, ker poznaš sistem, ljudi in imaš izboljšano komunikacijo. Je pa gadno." Viljemova druga mladost v zaležani Poetoviji, kjer mladi ne hodijo ven, je letos namenjena sestavljanju placa, program pa "imam v glavi". Sledi prihodnje leto. Igra na dolgi rok. Ampak tega se je zavedal že zdavnaj. In ko sva se cijazila za traktorji proti Ormožu, sva pri Cvetkovcih razmišljala o njegovih zadnjih besedah: "Država naj se skupaj spravi. Dokler ne bo izdelan nacionalni interes, dokler se ljudje borijo za preživetje, se ne moremo pogovarjati o razvoju kulture." Človek, ki je z univerzitetno diplomo v vmesnih letih zbral dve leti delovne dobe, zelo dobro ve, o čem govori.

Klub, ki ne obstaja

Ptujski grad v retrovizorju je postajal vse manjši, ko sva se po ravnici vozila proti najhrupnejšemu slovenskemu klubu, katerega "poden" naravnanost se kaže že v imenu Unterhund. Plac v grajski kleti je eden izmed najboljših, glasbena usmeritev pa ena izmed najtrših v domovini. Večine bendov, ki se oglasijo tam, ne boste slišali prepevati, ampak prej rjoveti. Kaj hitro pa se zgodi, da kateri izmed navdušenih obiskovalcev preglasi nastopajoče s svojim vložkom - dretjem na vse pretege. Mladi Ormožanci ne zaostajajo za starejšimi someščani po pitju vina, ki se pridela v njihovem rodovitnem okolišu. Grajsko klet so pred enajstimi leti očistili ZSMS-jevci, leta 1993 pa se je ustanovilo društvo Kulturno-alternativni klub Ormož. Marko Mehcun, eden izmed maligansko živahnejših organizatorjev, pove: "Ta plac je za vso mladino, ki ji ne zadošča to, kar ponujajo diskoteke." Občina jih ne podpira. Klub zato sploh ni registriran in obratuje brez pogodb. Zato pa so v Ormožu bolj evropski od Ljubljane pri uvajanju modre parkirne cone ali lisic in v silni želji po privabljanju turistov. Čeprav občina mladcem ne namenja veliko pozornosti, so prav oni uvrstili vasico v atlas sveta, saj so se tam pojavili vokalno-instrumentalni ansambli z večine celin. "Vi imate samo nekakšne hašišarje tu not," je edini (ne)argument okolice.

"Od Gnilih duš naprej se tu ni kaj dosti spremenilo." Še vedno prevladuje punk v slogu "vüžgi ga!". Ponosni pa so tudi na hišne bende, ki jih tod kar mrgoli: Wasserdicht, Pridigarji, Noise Order, Police Corps ... A vse le ni tako enozvočno. To potrjuje nedavni obisk ultražabarskega raperja Klemna Klemna, ki so ga pod odrom pričakale "miroljubne" Viole. Čeprav so pred koncertom navijači Maribora grozili najmanj s smrtjo, se je prepevanje končalo z vijoličnim šalom okoli pevčevega vratu: "Klemen Klemen je pravi dec. Pijanček je tak ka mi." To iz njihovih ust zveni nekako tako, kot če bi rojak Kučan podelil platinasto priznanje zaslužnemu državljanu. Sledil je stisk roke in pozdrav z obljubo, da se prihodnji teden vidimo na edinem pravem punkerskem antifestivalu.

Ljutomerski vinorodni okoliš

Open Flatusss Festival je edini glasbeni dogodek, ki ga že šesto leto pripravlja lötmerska mladina. Jasica, šotori in petsto žejnih grl ustvarijo ortodoksnejše razpoloženje kot tisoči na Rock Otočcu. Takšne norije ne vidiš ravno na vsaki veselici. Na žalost pa zaradi pomanjkanja pravega klubskega prostora odprto zabavišče oživi le enkrat na leto. Poleg kopice našponanih dratarjev najbolj razveseljujeta vsakoletni alkoboj, ki se obvezno konča z vomitiranjem, ter umetniški performans, pri katerem goli splitski pesnik (pijan in končno trezen) obupa nad svojo poezijo in sodelavki na odru raje zaukaže: "Daj ga ti meni popuši. Znam da to nije umjetnost, ali paše."

Pred sedmimi leti se je ustanovilo društvo KAM (Klub aktivne mladine), s placom pa še sedaj ni nič. Poleg tega obstaja v istem kraju še eno društvo (MC Prlekije), namenjeno najstnikom. Pred lokalnimi volitvami vsi kandidati obljubljajo prostor za podporo, a le pri obljubah tudi ostane. Menda ni denarja in prostora, čeprav se gradi največja stavba v Ljutomeru, Dom upokojencev. Nič presenetljivega, saj naj bi bila povprečna starost občinskih svetnikov okoli sedemdeset let. Logika: stari ne bodo nikoli več mladi, mladi pa bodo slej ko prej ostareli. "Društvo dobi nekaj drobiža, da se nas znebijo in da ne težimo," pravi Tomaž Horvat, eden izmed ...

Čeprav bi povprečen državljan obmolknil, če bi v temni noči uzrl katero od kreatur, ki se udeležijo zabave v vlogi obiskovalcev, festival že od samega začetka poteka brez zapletov in brez varnostnih služb. Letos je doživel tudi viden napredek v muzikalični ponudbi. Prejšnja leta sta se v odmorih med posameznimi nastopi obračala le dva CD-ja, tokrat pa sta za spremljavo skrbela didžeja Hruki & Kunstl z dvestotimi zgoščenkami, "čeprav nihče ni opazil bistvene razlike". Zato pa je bila - ob vsakem novem nakupu litrice vina - zelo opazna razlika v ceni. A četudi so rasti cen (s 700 na 1200) spominjale na inflacijo v nekdanjem monetarnem sistemu, pritožb ni bilo.

Trate

Dokaz, da klubi nikakor niso urbana domena, je nekdanji Mladinski klub Trate (marsikateremu starejšemu bralcu tednika znan kot Disco Fotogrupe M), o katerem je lani izšla knjiga Rajka Muršiča Trate vaše in naše mladosti. Trate so vasica ob meji z Avstrijo, kjer je deloval klub v času, ko so bili drugod začasno zaprti. Leta 1979 so pričeli pripravljati rockovske plese v dvorani zadružnega doma, nato je sledil "punk ples oziroma zabava na prostem", kjer so punkerji plesali pogo na pikniku sredi vasi. Po ekscesih so sledile prikupne prireditve za vaščane, zatem jim je vaški odbor prepustil opuščeni mlin, kjer so rojstvo doživeli klub in prve lokalne zvezde Butli. V slabih 15 letih delovanja so doživeli glasbeni vrh z Open Air Trate '90, drugače so pripravljali Vesele počitnice, sodelovali pri štafeti (po CZD-jevski molitvi za štafeto se niso več zmotili, da bi jih povabili), po osamosvojitvi pa so se skušali preoblikovati v društvo. Po organizaciji Krambergerjevega predvolilnega shoda so kmalu končali kot on - v denacionalizacijskem postopku jih je likvidirala odločba o izselitvi.

Na klub nas med vožnjo ni spomnilo prav nič. Tudi zaprte gostilne in trgovina so nam dale vedeti, da je lokalna scena, ki je toliko let veljala za vodilno, danes le še spomin, ki bledi. Tako, kot se starajo nekdanje mladinke, ki so Trate vodile skoraj ves čas, in s tem dodatno proslavile klub.

povezava