Imam dober mood

Na cedeju si uporabil komad Mihe Kralja klaviatur. Si tudi zares delal z njim?

Ne, ne, on je samo avtor komada Zemlja kliče SOS. Matjaž Ambrožič mi je zrihtal posnetek tega komada. Iz mladosti sem se spomnil nekega tipa, ki se je šel neko tako muziko, potem sem zagnjavil Ambrožiča, in ta mi ga je presnel. Naredil sem priredbo in šel do modela domov, da sem mu stvar pokazal, ali mu je všeč, in mu je bilo.

Kaj pa počne Miha Kralj klaviatur?

Neki studio ima doma pri viški gimnaziji. Bajta, mama, cucek, tip je poblajhan na blond, ima pa veliko stare elektronske robe, ki jo je zelo težko dobiti. Mislim, da dela neke stvari za RTV. Itak pa poznam samo ta njegov komad, ki ga niti nisem snel v celoti. On ima tam tekst, kitice ... Tisto je nekaj šestnajstega od tega, kar sem jaz napravil.

Se počutiš tudi ti malo klaviaturista, kot je bil včasih Kralj?

Sploh ne. Meni gre bolj za estetsko doživetje. Zame je to neki fragment in ostanek iz nekega obdobja. Imam se za producenta, nekoga, ki zna programirati mašino, in predvsem za glasbenika. Zato imam rad žive nastope, ne tako kot didžej. Ko sem bil mlajši, sem sicer rolal za tistih par jurjev. Ampak uživam, ko igram na odru kot glasbenik, dobro so počutim, ko delam z mašinami, s kitaro, saksofonom. Nikoli me ni noben inštrument toliko vzburil, da bi se odločil samo zanj. Vedno me pritegne še kakšen inštrument, ko slišim njegov sound.

Si multiinštrumentalist? Koliko inštrumentov igraš? Recimo na cedeju?

Na plošči sem igral kitaro, boben, saks, percussion, flavto, talk box.

Basa nisi igral?

Tudi bas.

Nekje pa je napisan še studijski basist Jani Hace?

On je igral bas pri dveh štiklih. Pri nekaterih je bil sprogramiran ali pa sem sam igral. Vedno delam tako, da kombiniram stvari. Tisto, kar se mi v tistem momentu zdi cool, ali pa najdem kakšen sample, ki mi sede in sede v kontekst glasbe, da ga lahko porabim. Ne obremenjujem se s tem, da mora biti nekaj v živo ali sprogramirano.

Na prvi posluh se plošča zdi kot filmska glasba iz sedemdesetih let ... Kasneje se malo razvije v nekaj drugega. O čem si razmišljal, ko si jo delal?

Predvsem je zelo dolgo nastajala. Štikli so malo različni, ampak to mi sede. Nove plošče, če je house, je house, je bam, bam, bam, tuc, tuc in mi postane dolgčas. V življenju poslušam veliko glasbe in različne stvari in mi tudi sede, da delam takšno glasbo. Mogoče to ni ravno komercialno najboljša poteza, vendar je zame tako v redu. Je pa res, da je bilo to v osnovi delano za predstavo v Gleju, ki ni bila izvedena. Zdaj tudi pripravljam nekaj zanje.

Kakšna predstava naj bi bila to?

Iztoka Lovriča in Grapefruitov.

Lovrič ti je naredil design ovitka za ploščo. Kakšna predstava naj bi to bila?

Pozabil sem naslov. Predstava jim je propadla, imel sem narejenih par štiklov. Sicer sem jih vseskozi delal, toda nikoli nisem imel časa, da bi vse skupaj v kosu naredil. Recimo, da bi delal dva meseca in končal. Vmes je bila bratova plošča, igranje z enim in drugim, vpisal sem se še v šolo. V obdobju dveh let in pol sem to naredil.

V kakšno šolo si se vpisal?

Hodim na saksofon v Celovec. Tja sem šel, ker je tam jazz šola in saksofon je tak inštrument, ki ga moraš, če hočeš, da se kaj sliši, veliko vaditi, zato potrebuješ nekoga, ki te stalno prca, in nekoga, ki ti malo razloži o tehniki. V bistvu sem se vse stvari naučil sam. Imam tudi nižjo glasbeno šolo, vendar sem se večino stvari naučil igrati tako, da sem jih vzel na oder in igral.

Za glasbeni faks v Celovcu nisi potreboval še srednje glasbene kot pri nas?

Tam je tako. Daj denar in pridi. Pri nas so itak v kurcu. Tam sicer niso kdove koliko boljši, naši delajo po njihovem kopitu. Vendar še tega ne znajo skopirati. Na akademiji sploh ni jazz oddelka. Na srednji je sedaj jazz oddelek in večina, ki je v Celovcu, je igrala v bendih po Sloveniji. Skoraj vsi so bili tudi na srednji glasbeni šoli v Ljubljani po par let, vendar so potem rekli fuck off.

Plošča vleče na sedemdeseta leta zaradi predstave ali zato, ker so ti všeč ti ritmi?

So tudi šestdeseta. Ne gledam tako, da bi namerno posnel štikl v sedemdesetih.

Sample za komade pa si pobral s starih plošč. Kakšna glasba te zanima? Nekateri trdijo, da si house ...

Veliko ljudi me to sprašuje, vsi bi radi nekam predalčkali glasbo, kar je najbrž čisto o. k. Vendar jaz nisem kompetenten za kaj takega. Če bi se lotil housa, bi lahko rekel, da je to house plošča. Tudi tisti štikli, ki naj bi bili house, to niso. House, kot ga dojemajo tisti, ki so znotraj tega biznisa, ima drug tempo, drugačen zvok, druge ritme. Jaz delam, da ima dober mood, da mi vse skupaj sede. Da stvari peljejo.

Kakšen vpliv je pri tem imel tvoj brat?

Brez njega bi tenko piskal. V marsičem pomaga. Tudi bejba. Pa tudi bratova žena Barbara.

Ste nekakšna velika družina. Pri vaši založbi Dom svobode so izšle Katice. Produciral si tudi bratove stvari ...

Prav cela produkcija je bila moja, na zadnji bratovi plošči.

Ampak delal si tudi že pri Kozoletovem filmu Stereotip ...

S Pismejkersi smo skupaj naredili glasbo za Stereotip, delal sem že prej z Grapefruitom. Od 15. do 16. leta sem praktično noter.

Kaj pa je bil potem tvoj debi?

Prvič sem bil na odru z bobnom in s klarinetom še v gimnaziji. Ampak to je bila neka angleška dramsko-glasbena predstava. Philip Bird, ki ima tudi oddajo na TV, je imel dramsko delavnico. Tisto je bil žur, malo smo se vozili naokoli in tam sem prvič nastopil na odru. Z bratom pa sem prvič nastopil v Križankah. Igral sem klarinet in malo tolkala.

Kako ste delali Stereotip?

Televizija, spuščali smo posnetek in špilali zraven.

Pravi retro stil?

Rekli smo, da se bomo lotili tako, da bomo igrali kot bend, živa glasba, ker bo tako najlažje in najhitreje. Najlažje je, da buljiš v sliko in igraš, potem pa, ko je fajn fraza, drugače odigraš. Imeli smo super priložnost, da se lahko zraven še malo zajebavamo.

Pred bratovo ploščo pa so bili še Rotorji?

Mene je dolgo zanimalo, da bi z mašinami sodeloval z didžeji, in potem sem nakuril Umeka in z njim sem v Propagandi naredil en set in se fantastično počutil. Nato me je povabil k sodelovanju Iztok Turk, ki dolgo ni nič naredil in se je tudi kuril na štos. Šel sem zraven, posneli smo par stvari, malo že igrali skupaj. Toda ugotovil sem, da mi vse skupaj ne bo zneslo, biti v Rotorjih, igrati z bratom in delati svojo ploščo.

Kaj si igral z Rotorji?

Bil sem percussion in vokoder. En, dva koncerta. Z Iztokom sva bila na Hrvaškem na Hit Depoju. Vse je bilo o. k. Sem pa že dolgo igral z bratom in tisto mi je več pomenilo. Poleg tega se mi zdi brez zveze, da sem pri šestih bendih naenkrat in delam vse napol. Potem si samo živčen.

Se ti zdi tvoja plošča boljša od tiste z Rotorji?

Ne bi je ocenjeval na tak način. Gre za različni plošči. Moja je takšna, kot sem jo hotel, mogoče še bližja od tistega, kar sem mislil, da bo.

Saj je bila že zadnja Magnificova plošča precej podobna tvoji plošči. Halo gospodična je, kot bi zmešal dva komada Fat Boy Slima.

Mene to ne moti. Res ima tukaj vlogo Fat Boy Slim, vendar je vse skupaj v drugem kontekstu. Point je v tekstu. Lahko vzameš bilo katero ploščo, pa ga boš našel. V današnji glasbi, od dvajsetih let prejšnjega stoletja do danes, se je obrnilo toliko glasbe, da ne moreš izumiti tople vode. Karkoli boš obrnil ali skušal kaj narediti, je zagotovo že kdo pred tabo. Vsaj kar se tiče pop ali rock glasbe. Nekaj drugega je, če si abstraktni umetnik. Lahko prodaš svoj kontekst. Da pa bi se ubadal s tem, da moram biti nujno originalen, je čista nebuloza. Izguba časa.

Novi Magnificov komad Težko sem ponižen si tudi delal ti?

Seveda. Ta komad sva že dolgo imela v mislih. Poslušala sva Walterja Ostanka.

Tekst je Magnificov?

Tekst je njegov. V bistvu je napol prevod in napol priredba. Ima en komad, ki je bil podoben temu in je bil inspiracija za tega. Sicer pa je Walter Ostanek velik džajo v Kanadi, ampak ima precej tudi stupidnih komadov v stilu račk.

Kakšne načrte imaš s promocijo?

Lahko igram v Ljubljani pa v preostalih urbanih okoljih. Brez disrespekta do ruralnega, vendar vem, da tja ne morem priti v neko selo in jim igrati boogie woogie kot v Ljubljani. Nima smisla niti zame niti zanje. Naredil bom toliko koncertov, kolikor je smiselno. Ampak zanima me tudi Juga, Hrvaška, Italija, Nemčija...

Imaš šanse na jugu? Eden opaznejših komadov na plošči je zapet v srbščini in zelo spominja na Oliverja Mandića.

Seveda sem hotel spominjati na Mandića in me ni sram priznati, da ga poslušam. Na Mandića spominja, ker ima stalno vokal na chorus. V tem ga imam jaz tudi v chorusu.

Tudi zaradi jezika, Jugoslavija je vse bolj in. Imaš že kakšne stike za nastope?

Bom videl, ali bo zanimanje. Poskusil bom čim več iztržiti. Zdaj imam plan, da se bom s tem ukvarjal.

Na koncertih pa nastopate kot trio.

Mašina, Sergej Randželović - Runje na bobnih, Damir Babič - Demc na basu, jaz pa imam vokal, saks, percussion in talk box.

Nastope ob tej plošči boš odrolal tako?

Bomo videli, mogoče bom kasneje še koga dodal.

Prišel si tudi v Videospotnice, kjer že nekako velja, da moraš biti tam, če hočeš uspeti. Kdo ti je delal video?

Strupi oziroma Dražen Štader. Nisem imel kakšne ideje, pa sem mu rekel, naj si kaj izmisli in mi pove. V RTV-arhivu je izbrskal stare posnetke od Tomosovih reklam. Kasneje sem imel jebo zaradi tega z RTV-jem. Ker je video in notri ne sme biti reklama za Tomos, ker je še vedno aktivna firma, ki deluje na slovenskem trgu. To jih je čisto zmotilo. Video sem imel narejen že dva meseca pred izidom plošče. Normalno verzijo so vrteli na TV3 in TV Pika, RTV pa jo je zavrnil zaradi Tomosa. Potem sem moral čakati, da so se ljudje vrnili in mi čez Tomosove napise naredili blure z napisom Schatzi.

V Videospotnicah projekti, kot je tvoj ali pred časom Kanzyanijev, hitro odletijo z lestvice, na bolj domačne lestvice pa praktično niti ne pridete ...

Kanzyani dela glasbo, ki je ne kupuje veliko ljudi. Se veliko posluša, vendar to niso ljudje, ki bodo glasovali ali klicali v nagradno igro. Niti on niti jaz nimava fan klubov. Poleg tega se v videu ne pojavlja moj obraz, če pa bi v naslednjem delal face, bi bila najbrž drugačna situacija. Televoting mi itak ne pomeni evalviranja moje glasbe. Moralo bi biti več različnih lestvic. Sicer pa, hvala bogu, da je vsaj nekaj takega. Prej si naredil spot in ga nisi imel kje vrteti, da bi ga kdo videl.

Vseeno pa ni v redu, če izpadeš po petih ali šestih ponavljanjih.

To je res, vendar tu ne morem nič pomagati. Nekateri se organizirajo, da ljudje kličejo zanje. Če jim bo všeč, bodo klicali, sicer pa ne. Več mi pomeni, koliko cedejev bom prodal. Sicer pa se je z videi pojavilo veliko mladih bendov, ki so videti v redu, pri njih točno veš, zakaj ženske na koncertih tulijo.

Ploščo si izdal pri Menartu. Magnifico je enkrat dejal, da je posnel ploščo, jo samo prodal Menartu in pobral denar.

Ne, ne, ni čisto tako. Mi imamo svojo firmo, Menart pa skrbi za distribucijo. Tako, da je nam in njemu ugodno.

Zakaj ime Dom svobode? Po tistem legendarnem podrtem domu iz Zgornje Šiške ...

Mislim, da je to nekaj nostalgičnega in da gre na vse Domove svobode, v Šiški, Šentvidu ...

Zdi se, da si ves v glasbi, šolaš se v zvezi z glasbo, delaš v glasbi, tvoj hobi je glasba ...

Šel sem najprej na FDV, na kulturologijo. Skoraj sem naredil prvi letnik. Ampak sem videl, da mi tisto nič ne pomaga. Porabil bi preveč časa in sem se raje ukvarjal s tem, kar mi paše.

Še to, na vsaki plati ali pa pri vsakem projektu si imel drug vzdevek, se spomniš vseh?

Ja, sem imel, sploh ne vem več, kaj vse. Ampak Schatzi, to je to.