Med vrsticami

Artistka Laurie Anderson je na Radiu Študent pred desetimi leti postregla s tole anekdoto. Kratkočasila se je pred TV sprejemnikom, med vsemi programi ravno naletela na prvega, ki jo je zanimal, ko so v najdeni mir udarile reklame. Že je hotela besno preklopiti, ko je zaslišala svoj modificiran glas, ki je ponavljal čudno blizki "a-a-a". Nevemkajvse proizvajajoči mednarodni gigant se je "oglaš(ev)al" z uvodnim insertom, glasovno zanko, ki podlaga in tvori komad Superman. Laurie je iz sodobne altergalerijske artistke na začetku osemdesetih let lansiral v širni svet. Pa jim je telefonirala, kaj se to pravi, bo kdo kaj vprašal, preden takole krade. Odgovor je bil: "It's a small world", kar je v prevodu pomenilo: "Pa nas tožite, če morete." Tega ni storila, kaj lahko pa bi tožbo dobila in v razsojanju o lakunah avtorske zakonodaje vnesla precedenčen primer, kakor sta ga kasneje v podobnem prilaščanju oziroma oponašanju njunih glasov v reklamah Bette Midler in Tom Waits. Po novem na Ameriškem vokocentrično ščitijo tudi (in samo) glas, pripet na osebnost, ne pa inštrumentalne fraze, barve, rifa.

A Andersonova je merila drugam. Vztrajala je, da je treba največkrat samoorganizirajočo "avantgardno", "sodobno umetnost" ščititi, čuvati, dobesedno skrivati. V najbolj brutalnih letih neoliberalistične Reaganove in Bushove vladavine je z drugimi uglednimi artisti ostro nasprotovala zbijanju javne finančne podpore sodobnim umetniškim praktikam na nulo. Svarila je pred popolno odvisnostjo od "samouravnavajočega" umetnostnega trga in zdrsom v korporacijsko populistično komercialo, še posebej ob vse večji hitrosti prisvajanja zamisli likovnikov, muzičistov, performerjev, ki so jih, preden so sploh bile realizirane, domišljene, goltali in kupovali oglaševalski eskadroni. Nestor britanske sociologije kulture Raymond Williams je v razčlembi sodobnih oblik kulturne produkcije in novodobnega patronstva opozoril, da so proizvajalci v oglaševalskih agencijah zase hitro trdili, da so "kreativci" in so začeli lajnati zgodovinsko proizvedeno delitev na "umetnike" in "rokodelce".

Ker se ravno bliža konec razpisa ministrstva za kulturo, se pravi državne in bolj tradicionalne "evropske" oblike podpore umetnostim, ki v tržnih pogojih ne prinašajo dobička in ker se, kot kaže, navzlic dobrodušnim tonom in zamislim v pisarnah na Cankarjevi, obeta nadaljevanje morije med najbolj vitalnimi producenti, združbami, prostori, ki niso državne ustanove in službe, si oglejmo, ali se kaj svita in kako bi se lahko na "drugi strani", med sodobnimi patroni, sponzorji, fondacijami in vmesnimi oblikami podpore, kakršne so razni umetniški sveti.

Zgled je muzičen in je uvožen. Je celo iz "manjvredne" Avstrije oziroma Nemčije, iz katerih ne prihajajo nič manj alarmantne novice o zapiranju "nedobičkonosnih" (tj. ne-mainstreamovskih in ne-elitističnih) placov, gromozanskih stiskah glasbenikov, propadanju neodvisnih založb, rahljanju distribucijskih mrež ali počasnemu odmiranju pod plahto depandans multinacionalk. Kljub temu, da je godba, če ni ravno povprečen filharmoničen orkester stotih lačnih ust, bolj fleksibilna, prostorsko prilagodljiva, odzivna, a tudi prisvojljiva, če se spomnimo Supermana.

Čez poletje so na stojnicah okoliških glasbenih festivalov, predvsem jazzovskih, porabnikom godb množično razpečevali ličen katalog s spremno kompilacijsko cedejko leto dni stare založbe Between the Lines (btl) z domicilom v Frankfurtu. To je bil precejšen finančen promocijski zalogaj. Založbo vodi 53-letni dunajski trobentar, skladatelj, dolgoletni organizator koncertov in teoretskih simpozijev Franz Koglmann. Za silo bi ga opredelili za thirdstreamovca, nadaljevalca tiste tradicije, ki jazzovsko muziciranje in improvizacijo združuje z izkušnjo evropske moderne. Povsem v slogu naslova srečanja, ki ga je s partnerko v okviru mobilne "glasbene galerije" leta 1984 priredil v dunajskem muzeju sodobne umetnosti - Skrivnostna ljubezen jazza do evropske moderne. Pod Duchampovimi artefakti in Magrittovimi slikarijami se je o godbah modrovalo in poslušalo ameriškega pianista Rana Blaka, klarinetista Tonyja Coeja, nedavna ljubljanska gosta Mika in Kate Westbrook ter Steva Lacyja. Koglmann je razmišljujoč in duhovit glasbenik s sila odmevnimi albumi komornih zasedb za neodvisno švicarsko založbo Hat Hut od srede osemdesetih let naprej, med njimi sijajnim L'Heure Bleue (1991). Je celo dobitnik ene prestižnih avstrijskih nagrad za glasbo. Prej je za izvedbo zamisli fehtal od javnih fondacij in kulturnih birokratov. Zdaj celo padajo naročila del, tako "čistih" glasbenih kot za gledališča. Ni del uradne "resne" glasbene srenje, ni v službi. Ker ni član skladateljskega ceha, mu vnaprej iz javnega fonda ne pripada odmerjen cvenk po skladbah.

Pod njegovim umetniškim vodstvom je torej založba btl v dobrem letu izdala deset naslovov: njegovih novih in starejših zasedb, "jazzu, ki goji refleksijo" blizkih muzičistov, nizozemskega pihalskega Američana Michaela Moora, kitarista Andreasa Willersa, trobentarjev Billa Dixona in Indijca Radžeša Mehta. O njih so se naklonjeno razpisali celo razvpiti Down Beat, v japonskem, angleškem in francoskem tisku, da o nemško pišočem ne izgubljamo besed. A ob promocijski je poskrbljeno tudi za razvejano distribucijo plošč, ki je tako odločilna, finančno in logistično najbolj zagamana zadeva. Od kod majhni, "neodvisni" btl tako močno zaledje?

Odgovor ponuja že prvi od treh predstavitvenih intervjujev v založbinem katologu z motom "glasba onstran kategorij". Odgovarja direktor Deutsche Structured Finance. Za btl stoji dobro stoječa finančna družba. Mož, očitno novomuzični frik in Koglmannov znanec, ob večni skepsi o kapitalski zlorabi umetnosti prostodušno priznava, da je to pot "sum o instrumentalizaciji umetnosti upravičen", saj prek podpore majhni založbi občestvo seznanjajo s tem, kdo so in kaj hočejo. Izbrani ustvarjalci odražajo pristop, ki bi ga radi gojili v njihovem finančno poslovnem delokrogu. Se zamisel o finančnem kapitalu, ki se plemeniti z investicijo v kulturni kapital, lahko obnese in to z nevsiljivo, zadržano podobo, brez kričečih logotipov družbe, ki, naozrimo se naokrog, izrivajo izvajalce že na ovitkih albumov, s plakatov?

Koglmann, drugi intervjuvanec, meni, da se. Btl je zbudila začudenje, saj je ena prvih založb, ki jo je ustanovila finančna ustanova in katere umetniški vodja je aktivni glasbenik. Predpogoj je osebna stava in razgledanost podpornika, kakor pri nekdanjih mecenih in sodobnih patronih, vkolikor ne gre za "zicer" glasbene zvrsti in filistrski snobizem. Bizarno, zatrjuje Koglmann, splošno linijo založbe zato lahko vodi bolj avtonomno kakor številne majhne neodvisne založbe, ki so sčasoma v finančni stiski prehajale pod okrilje večjih. Le-te so jih požrle, po letu, dveh odpustile njihove ustanovitelje, spremenile usmeritev založbe in na koncu ukinile kataloge. "Romanca majhnih" ima poleg otipljivih zgodovinskih sunkov glasbeni industriji svojo temno plat. Toda tiste, ki so obstale in še nastajajo v težki konkurenci z močjo zabavne industrije, so danes bolj razpoznavne.

Tretja intervjuvanka je slikarka Jutta Obenhuber, ki s svojimi risarijami na aluminiju skrbi za vizualne asketske poteze založbe "med vrsticami".

Primer je za tukajšnje prilike in mentaliteto državnih in zasebnih finančnih dobrotnikov čudaški. Ko se alternativni svobodnjaki obračajo na pisarske izvedence Rihterjeve, so komerciala ali šund, ko se obračajo na finančnike in podpalčnike, so premalo komerciala ali, vnovič, šund. Če zaprošeni razgledano ne posegajo za mislimi Mauricia Kagla, kakor nemški finančnik, bi si kakšen "bivši" vsaj zažvižgal mladostno himno - Born to Loose.