Derek Bailey, 1930-2005

"Improvizatorji so neobičajno glasbeno družabni. Radi muzicirajo v kar najrazličnejših kombinacijah - od duetov do nerazložljivo velikih ansamblov." Derek Bailey je tole oznako za glasbenike "posebnega kova" zapisal leta 1980 v svoji pionirski knjigi o improvizaciji - Improvisation, ki je danes klasika. Za svojstvenega Angleža, ki je po daljši bolezni umrl 25. decembra v Londonu, ne bi mogli reči, da je "klasik glasbene improvizacije". Verjetno bi to cinično zavrnil. Sprejel pa bi opis, ki bi bil zgodovinsko in dejstveno točen in ne bi opletal s privlačno berljivo besedno šaro: da je eden začetnih praktikov svobodne improvizacije v glasbi v Angliji in Evropi od sredine šestdesetih let. Načinu igranja godbe je pripel izraz freely improvised music, svobodno improvizirana godba. Pretanjeni kitarist, mislec glasbe, pisec in avtor sijajnega filmskega dokumentarca o pojavnostih improvizacije v glasbah jo je vedno ločeval od free jazza in drugih glasbenih slogov, ki jih med drugim odlikuje tudi improvizacija.

Toda Derek Bailey ni bil sektaški. Čeprav je vztrajal pri "neidiomski" improvizaciji in pri raziskovanju zvenenja, to še ne pomeni, da ni igral tudi z glasbeniki z drugih vetrov, z jazzovskimi, rockovskimi, tradicionalnimi azijskimi glasbeniki, z elektrofoniki, didžeji in tudi z učenimi "klasiki". V zadnjem desetletju svojega življenja celo vse pogosteje. Tako je zagodel z artrockovskim dvojcem Ruins, razbremenil je kitarista Pata Mathenyja in iz njega iztisnil sijajnega improvizatorja, v avanturo se je pognal s pianistom Cecilom Taylorjem ali s prijateljem, pokojnim saksofonistom Stevom Lacyjem. V zadnjih letih ga je v newyorške loge nekajkrat zvabil skladatelj John Zorn. Za njegovo založbo je leta 2002 posnel ploščo jazzovskih balad, kar je bil pravi šok. Kitarist, ki se je svoje dni v Angliji v modernistični maniri umikal od jazzovskih vzorcev in standardnega repertoarja, je za osnovo vzel komade, kakršna sta Body and Soul in My Melancholy Baby. Njegov način bogatenja harmonskih osnov z nenavadnimi intervali in razstavljanja kontur skladb je nosil značilen mojstrov podpis.

Derek Bailey se je rodil leta 1930 v Sheffieldu v delavski družini. Imel se je za glasbenega samouka, čeprav so ga v glasbeni uk vzeli različni učitelji. Klasična glasba, ki so jo poučevali v šoli, je bila zanj le obvezna reč in ne prava glasba. Kot najeti glasbenik se je skoraj deset let preživljal z igranjem v plesnih dvoranah, jazzovskih klubih in na radijskih snemanjih. Odločilen premik v smer igranja in razmišljanja je bil trio Joseph Holbrooke, imenovan po obskurnem britanskem skladatelju s preloma stoletij, ki so ga v skladateljskih krogih klicali cockney Wagner. Trio je ustanovil leta 1963 z bobnarjem Tonyjem Oxleyjem in basistom Gavinom Bryarsom. Začeli so z igranjem konvencionalnega jazza, pred razpadom leta 1966 pa so igrali povsem improvizirano ali delno improvizirano godbo. Kombinacija treh glasbenikov je izdajala glasbene vire in okolja, iz katerih se je formirala svobodnjaška scena v Angliji in Evropi. Bailey je bil komercialni glasbenik, vešč jazzovskih in popevkarskih slogov, Bryars je bil skladatelj in ga je privlačila tedanja sodobna umetna glasba, Oxleyja pa je vleklo v sodobna jazzovska strujanja. Toda Bailey je kasneje pošteno opozoril, da ni šlo za premišljeno dejanje, marveč bolj "za čustveno, če ne kar instinktivno iskanje logičnega in pravilnega v glasbi, ki bi nadomestilo podedovano hvaličavo, umirajočo in formalno glasbo". Glasbeniki so tipali za svežim v glasbi, opuščali značilen jazzovski pulz in rahljali harmonsko ogrodje. Značaj godbe je bil atonalen, tok igranja pa prekinjan in epizodičen. "Odkritje" skupine je bilo odpiranje prostora v toku muziciranja in iskanje pravšnjega občutenja tišine v igri. Tony Oxley je pojasnjeval: "Glasba se je začela iz tišine, iz skupinsko sprejete tišine. Zato je vsak gib dobil poseben pomen. Za tolkala je to fantastično, saj so se osvobodila swingovske zapovedi."

Leta 1968 je Bailey igral v novi trajnejši združbi, ki se je imenovala Music Improvisation Company, skupaj z dolgoletnim prijateljem, sopransaksofonistom Evanom Parkerjem, elektrofonikom Hughom Davisom in tolkalcem Jamiejem Muirom.

Anglija in z njo London je postajala eno od središč sodobnih glasbenih snovanj. Svobodna improvizacija je postajala upoštevanja vreden princip ustvarjanja glasbe tudi v "resnih" glasbenih krogih. Za to je bil zaslužen nadarjeni upornik iz njihovih vrst Cornelius Cardew z glasbeniškim kolektivom somišljenikov Scratch Orchestra. Skladatelj je prelagal odgovornost na glasbenika, ki nenadoma ni bil več samo "izvajalec".

Po drugi strani so črnski glasbeniki iz Združenih držav Amerike, ki so svobodno improvizirali, na svoje muziciranje gledali predvsem kot na podaljšek in širitev jazzovske forme. Obe sopotni praksi, ki sta izšli iz jazza in akademske glasbene trdnjave, sta imeli političen podton. Bailey je zapisal: "Za glasbenike, ki so hoteli ohraniti integriteto in z njo neposreden vpliv na glasbo, je bila svobodna improvizacija beg iz togosti in formalizma njihovih glasbenih ozadij."

Leta 1970 je Bailey skupaj s Parkerjem in z Oxleyjem ustanovil prvo neodvisno založbo v lasti glasbenikov v Veliki Britaniji, Incus Records. Namen založbe je bil skromen, izdajanje lastne glasbe. Toda sčasoma je izdajala vse več plošč prihajajočih generacij improvizatorjev in prerasla lokalni okvir. Bailey je založbo vodil do smrti.

Leta 1976 je v Londonu prvič postavil Company. V družbo je na enotedensko igranje povabil improvizatorje z različnih celin. Naslednjih sedemnajst let so Company, ki je postajal eden osrednjih mobilnih mednarodnih dogodkov improvizirane godbe, vabili na Japonsko, v Združene države, Evropo. Dobro dokumentirana serija plošč Company kaže, kam se lahko poda skupinsko igrana godba.

Bailey je medtem postal glasbeni guru nove, širši javnosti skrite in skrivane glasbe. Ostal je kitarski posebnež in inventivni strunar, za katerega sta celo kolega in sošpilavca Hans Reichel in Fred Frith na pol v obupu, na pol občudujoče dejala, da jima niti najmanj ni jasno, kaj in kako to počne. Njegovi kolegi iz prve generacije improvizatorjev so se na pol upokojili ali pa so se vse bolj vračali k jazzovskemu idiomu.

Leta 1990 je med pogovorom v avstrijskem Nickelsdorfu o trendu prihajajočega časa dejal: "Živimo v ultrakonservativnih časih, kar se je moralo izraziti tudi v glasbi. Nič čudnega, da spet čislajo kompozicijo, kar je, milo rečeno, neresno." V Ljubljani ni nastopil. Dvakrat je odpovedal koncert, na Drugi godbi in na jazzovskem festivalu. Enkrat zaradi muhavosti, drugič zaradi bolezni. Mainstreamovski svetovni mediji novice o njegovi smrti niso objavili. Zato pa je hitro zakrožila po vzporednih kanalih, neodvisnih medijih, med glasbenimi občudovalci, kitarskimi adepti, prijatelji, kritiki, iskalci svobode v godbi.

Derek Bailey je bil star 75 let.