Festivalizacija godb

Še nedavno so muzični ljudje v mestih in na vasi delali bende, da jim ne bi bilo dolgcajt. Zraven so si mimogrede še izborili plac, včasih prek radodarnega župana, še raje so ga zaskvotirali. Danes se zdi formula obrnjena v slogu parafraze bratov Marx: "Če hočete preganjati dolgcajt, napravite glasbeni festival. Potem vam ne bo nič manj dolgcajt, a boste imeli vsaj glasbeni festival." Festivali, če pustimo ob strani tiste drugih umetnosti in ljudskih obrti, kaj šele fešte novodobnih magov piara in oglaševanja, so se zadnja leta tako razbohotili, da je mogoče govoriti o festivalizaciji godb. Ni odveč vprašanje, kako in na račun česa se godba festivalizira.

Ker so glasbeni festivali prvotno predvsem evropski meščanski pojav, ki je sčasoma postajal podoben obredju s karnevalskim nadevanjem mask in igranjem vlog, se vsaj spomnimo nekaj zgovornih nesporazumov iz preteklosti. Tako je mladi Nietzsche - oboževalec Wagnerjevih glasbenih dram - doživel šok, ko je v Bayreuthu, velikem kraju kulturne reformacije in slavnostnih iger nemškega ljudstva, opazoval člane bratovščin, privilegirane malomeščane, ki so se nalivali s pivom in goltali klobase.

Na ameriških tleh so bili zametki jazzovskih festivalov veliki povojni pikniki, festivals za dijake, kjer so med seboj tekmovale trobilske godbe, ki so "prerojeni", "revitalizirani" neworleanški jazz oklestile vseh glasbenih in socialnih posebnosti. Prvi pomembni mednarodni jazzovski festival je dala Francija v Nici leta 1949, v ZDA so ga postavili leta 1954 v Newportu. Toda že leta 1960 so tam doživeli izgrede in edino odpoved festivala. Kot je poročala revija Down Beat, je dogodek na Rhode Island privabil "horde študentov, ki jih jazz sploh ni zanimal", "nekateri so se goli sončili na plaži in zapijali". Nekako sedem let pred prvim množičnim pop festivalom v Montereyu in dve leti pred Woodstockom, kjer se je ustalil povsod posnemani in reciklirani vzorec nastopanja mednarodnih glasbenih zvezdnikov, razgretih množic, čudaške mešanice hedonizma in družbenega protesta. Pripetljaj na Newportu je proizvedel tudi prvi antifestival, ki so ga proti glasbenemu establišmentu, ceneni programski politiki festivalov in glasbenih klubov organizirali sami glasbeniki na čelu z upornikoma, basistom Charlesom Mingusom in bobnarjem Maxom Roachem.

Dandanašnje metastazno stanje "festival v vsako vas" vodi v skušnjavo, da bi v festivalizaciji godb videli končno zgodovinsko postajo koncertne "žive" glasbe in naših srečevanj z njo, pa naj gre za opero, rock, jazz, komorno umetno glasbo ali world music oziroma etnopop. Bolj modno in pripravno je napraviti festival kakor oddelati za "klubski maraton". Problem nastane, ko takšno pojmovanje botruje metanju polen pod noge klubovcem, klubskim in drugim koncertnim glasbam, če ne kar odrekanju javne in zasebne finančne podpore zaradi vse bolj odločujočega presojevalnega kriterija "odmevnosti prireditve" in medijskega zanimanja.

Navedeni primeri kažejo, da je ves čas šlo za občutljivo vprašanje "primerne" predstavitve glasbe in njene množične recepcije, za kratke stike med njima. Navzven je šlo tudi za vprašanje ugleda prizorišča in želene internacionalizacije skozi festivalsko obliko, za lokalni priklop na svetovljansko kulturo. Ko lokalno na različnih ravneh v primež prime nacionalno, se pripeti ravno nasprotno - folklorizacija, telebanstvo, slavljenje glasbenih nacionalkorenin in iznajdevanje tradicije.

Glasbeni festivali v metropolah so komercialno pomembni glasbeni sejmi, ki določajo smernice, glasbene zvrsti, lansirajo prihajajoča imena in utrjujejo ugled uveljavljenih. Nasprotje metropolitanskega pompa in blišča so periferna posnemanja in napihovanja - lokalni približek nedosegljivemu.

Vendar so glasbena polja, kjer se obrobje, celo zakotni kraji z glasbenim festivalom enakopravneje vpisujejo na mednarodni festivalski in koncertni zemljevid. Običajno za njimi stojijo lokalni organizatorji, zanesenjaki, neformalna združenja. V Sloveniji bi to lahko v nekaj letih (če bo vzdržal) veljalo za metalski festival ob Soči. Toliko bolj za glasbene festivale, ki se razglašajo za jazzovske, toda jazz, njemu inherentno improvizacijo in sorodne nove muzike pojmujejo precej širše. S častitljivim ljubljanskim festivalom je še največ zadreg, saj ga zdeluje malomeščanski milje, ki si želi postati velikomestni. Zato pa je precej obetavnejša "periferija" z manjšima festivaloma v Cerknem in Mariboru. (Trikotnik utegne postati četverokotnik, če bo tolminski kreativni tabor Sajeta nadaljeval s tem zagonom.) Vsi organizatorji (od javnega zavoda do zasebnega zavoda z zaslombo oštarije) ob festivalu redno organizirajo koncerte, torej niso podlegli popolni festivalizaciji. Večdnevna fešta je za "periferne" bolj znamenje imenitnosti, poplačilo za vloženi trud in priložnost za zgoščeno predstavitev več glasbenikov, ki si jih najprej želi videti sam organizator in bi rad to izkušnjo delil z občinstvom. Če se k temu pritakne alibi krepitve ugleda mesta, kulturnega turizma, lokalnega priklopa na globalno, toliko bolje.

Na letošnji festival Izzven, ki ga pod pokroviteljstvom Kible od leta 2000 vodi agilni David Braun, med drugim prihaja tudi znani newyorški bobnar Joey Barron s funkovsko ubranim bendom Killer Joey. S čim na njegov festivalski nastop prihodnji teden vabi organizator? S štorijo, da je sijajni ritmik zavrnil dobro plačano turnejo v spremljevalni skupini Davida Bowieja, češ da ga takšna glasba dolgočasi. Takšna drža, s katero ni ravno "TV-magnet", je zadostno jamstvo za specializirano občinstvo. Je obrobna, kreativna in internacionalna. Podobno velja za prevratniško postavo Little Axe in njen z dubom podloženi blues, za newyorškega freejazzovskega "spiritualista", saksofonista Charlesa Gayla, za nizozemskega saksofonista Yurija Honinga in za kvartet japonske pianistke Satoko Fujii. Tudi za lokalni Melodrom.

V tem kontekstu festivalizacija godbe dobi drugačen značaj, je vez z glasbenimi in mišljenjskimi prostori, ki so onkraj kalne Drave ali motne Ljubljanice.