godba / Na svoji zemlji

Precej tehtnih razlogov govori proti obstoju Laibacha po padcu berlinskega zidu in razkroju Jugoslavije. Med njimi je tudi svečani otvoritveni koncert evropskega meseca kulture v Ljubljani leta 1997, ki bi lahko zaznamoval njegov dokončen vpis na seznam uradne slovenske glasbe. Pa vendar je ravno koncert Laibachovih zgodnjih “klasičnih komadov” z orkestrom Slovenske filharmonije pod taktirko Marka Letonje na malodane vsedržavni proslavi pred predsednikom republike, postrojenim diplomatskim zborom in domačo kulturno povzročil javno zgražanje. Potencialni “končni razlog” za samoukinitev se je na slovenski ravni pokazal za zadostni pogoj za nadaljevanje skupine. Še po toliko letih je bil bend za uradno in uradniško kulturo preveč zoprn. Občasna snubljenja so sicer bila; predvsem takrat, ko se je mlada evropska državica navzven hotela postaviti z nečim mednarodno “prepoznavnim”, kar v svetu sodobne in popularne umetnosti pomeni predvsem estetsko izjemnost, ekskluzivnost, izzivalnost, inovativnost, angažiranost. A tu je slovenska glasbena tvornost v škripcih. Klicanje Laibacha na pomoč pa najpogosteje pomeni težave: odmevnost in želena prepoznavnost sta z njim zagotovljeni, a kaj, ko ne ustrezata želeni podobi o sijajni, a neproblematični slovenski glasbeni umetnosti. Po drugi strani so tudi dolgoletna navzočnost skupine na sceni in njene preobrazbe z vse redkejšimi “pravimi” albumi storile svoje. Laibach je za ta prostor postajal samoumevna glasbena manufaktura, ki zaprta v studio s sodelavci in z najemniško silo dela in remiksa nastalo gradivo. Kot vse drugo in predvsem drugačno v muzikah je šel rad mimo. Toda medtem je Laibach v tujini ohranjal, pridobival občinstva in osvajal nova ozemlja.