Z Donavo v Ljubljani

Italijanski pisatelj Claudio Magris (1939) je bil slovenskim bralcem doslej znan po Habsburškem mitu (2001) in Mikrokozmosih (2003), naposled pa je doživel še slovenski prevod antologijske Donave. Z romanom Donava je ponudil formo, ki jo je potem Predrag Matvejević preoblikoval v imenitnem delu Mediteranski brevir, skratka obliko intelektualnega potopisa skozi čas in prostor, ki meji na reko Donavo.

Donava resda ne teče prek slovenskega ozemlja, toda Magris, ki biva v Trstu, je posredno tudi slovenski pisatelj, ne samo prek likov in tem iz snežniških gozdov, ampak prav prek Trsta, ki je bil še v 19. stoletju največje slovensko mesto; v njem je namreč živelo več Slovencev kot v kranjski prestolnici Ljubljani. Magris piše o zgodovini, toda ne kot zgodovinar, ki jo ureja po periodah, ampak kot intelektualec, ki iz drobnih dogodkov napravi objekt razmišljanja. Ko so nemški drvarji pred stoletji podrli kakšno orjaško drevo, so sneli kape in molili k Bogu, naj mu da večni pokoj. Zaradi rasti in staranja drevo zbuja versko čustvo, da ga ljudje lahko čutimo kot brata.

V mestu Guenzburg se je po vojni skrival nacistični krvnik Josef Mengele. V samostanu, kjer je bival, "ni pulil oči niti paral trebuhov in ne verjamem, da je občutil abstinenčno krizo. Vedel se je lepo, bil je miren in zadržan gospod, ki je nemara celo zalival rože in se udeleževal nedeljskih maš. Ni ubijal, ker tega ni mogel početi."

A Magrisov obrat ni v zgražanju nad zločincem, ki se prelevi v spodobnega malomeščana, ampak v misli, da če ni nobenega zakona, nobenega strahu, nobene ovire, ki bi preprečevali ubijanje v koncentracijskem taborišču, potem ni samo doktor Mengele postal Mengele, ampak lahko morebiti vsakdo postane Mengele.

Birokratsko dobo avstro-ogrskega cesarstva uteleša sam cesar Franc Jožef, ki se upira vsakemu individualizmu. Ko si ogleduje razstave, nikoli ne izreče mnenja, ampak izreka samo cesarske konstatacije: "Bilo mi je v veselje!" Cesar nadgradi svoj lik z dimenzijo zunaj časovnosti, ko po šestdesetih letih gospodovanja izgubi časovno orientacijo, saj je pozabil, kdo mu je v bitki pri Solferlinu rešil življenje: ded, oče ali vnuk iz družine von Trotta ...

Kako je bila Evropa včasih dlje od Afrike, govorijo prigode popotnikov, ki so konec 19. stoletja z geografskimi kartami potovali po Bolgariji in se čudili, saj so kartografi vrisali izmišljena mesta in neobstoječe reke; takrat so evropski popotniki bolje poznali porečje reke Nil kot izliv Donave.

Magris pa za premislek o človeku ne potrebuje daljave, zadošča mu že kavarna. "V njej si sam, oprijemlješ se mize kakor brodolomec, ki ga premetavajo valovi." A vedno zaželen, zato sta gostilna in cerkev najpomembnejša kraja vsakega naselja: "Oba sta gostoljubna za popotnika, ki se hoče za trenutek spočiti v senci pod staro podobo ali ob kozarcu vina, saj oba pomagata živeti. Dva svobodomiselna kraja, v katerih tistega, ki vstopa, ne vprašajo, od kod prihaja."

Danes pozabljeni samostani, ki veljajo le za turistično čudo, so kraj sodobniku nedoumljivega reda. Menih iz samostana v Piemontu je ponoči uhajal po v vrv zvezani rjuhi. Ko ga neke noči zasači predstojnik, ga kaznuje, a ne zaradi prestopka, tega mu zaradi mladosti odpusti, ampak zato, ker se ni mogel spomniti, kako se rjuhi reče po latinsko. Kakšna bizarnost? Nikakor, rjuhi, ki mu je omogočala pobege, je dolžan spoštljivost, da pozna vsaj ime svoje rešiteljice in zaveznice.

In nasprotno. Dunaj je leta 1683 trepetal pred Kara Mustafom, saj ga je ta oblegal z mogočno turško vojsko. Ko je desetletja kasneje avstrijska vojska zasedla turški Beograd, so vojaki iskali Mustafov grob, ga izkopali, iz njega vzeli glavo in jo kot trofejo prinesli na Dunaj. Toda 300 let kasneje Turki osvajajo Evropo. Avtocinični grafit je pripovedoval: "Naši predniki so tukaj jahali na konjih. Mi pa pometamo te ulice."

Če bi iskali eno samo besedo, s katero bi opisali delo pisatelja Claudia Magrisa, bi izbrali: prehajanja. Iz časa v čas, iz kraja v kraj, od drevesa k človeku, iz jezika v jezik, pa naj gre samo za papagaja iz Bele Crkve v Vojvodini, ki je govoril nemško in madžarsko.

In nekje med letom iz Pariza prek Ljubljane naprej proti Trstu smo za kratek pogovor izsledili italijanskega kandidata za Nobelovo nagrado.

Zakaj ste izmed evropskih veletokov izbrali Donavo in ne Ren?

Ker sem tako želel pisati zgodbo: skriti roman nekoga, ki potuje prek srednje Evrope tako, da prehaja skozi identiteto babilonskega stolpa, ki jo živi sodobni človek. Ren mi pri tem ne bi koristil, saj je to reka, ki povezuje samo eno kulturo. Ideja Rena nas napelje le na nemško civilizacijo, le na nemško kulturo, le na nemški jezik. Jaz pa sem potreboval mnoštvo jezikov in veliko mej: jezikovnih, nacionalnih, političnih, ideoloških, državnih, religioznih. To mnoštvo pluralnosti, ki onemogoča enostavno identiteto človeka, mi je dajala prav Donava. Donava je simbol problematičnosti identitete, saj ni kompaktna in je brez izvora. Če iščete njen izvir, boste ironično ugotovili, da priteče iz vodovodne cevi sredi polja. Vsak pisatelj izbere kulturni in geografski pejsaž, ki mu je najbližji in po katerem oblikuje svoje junake.

Od kod izvira nostalgija za Francem Jožefom? Spominjam se svojega deda, ki je avstro-ogrskega cesarja občudoval še krepko v Titovih časih.

Sam nikoli nisem maral cesarja Franca Jožefa. Kadar presojamo osebnosti iz preteklosti, je treba nostalgične mite prefiltrirati skozi perspektive upornikov. Ker je bil pisatelj Joseph Roth v mladosti socialist in se je upiral vrednotam cesarstva, je imel kasneje pravico, da je postal nostalgičen, kar pa se je zgodilo v obdobju razmaha nacizma v Nemčiji. Nostalgičen je bil do domovine, ki mu je pustila, da je veljal za zvestega Avstro-Ogrski tudi takrat, ko je bil upornik zoper cesarja. Treba je priznati, da je ta imperij zbujal tudi po propadu različne nostalgije, pri Slovencih in pri drugih narodih, kot simbol režima, v katerem ni vladal en sam jezik. Vendar je bil v sebi protisloven, saj je poznal obdobja, ko je bil zelo liberalen, in obdobja, ko je bil nadvse reakcionaren. Madžarske stranke so na primer vodile trdo nacionalno politiko do šibkih narodov, predvsem do Slovakov. Hkrati je avstrijska vlada vodila naklonjeno politiko do malega ljudstva Rusinov, zatirala pa je poljsko aristokracijo. Seveda fascinira poskus uravnoteženja narodov, kar spominja na sodobno Evropsko unijo. Avstro-ogrska monarhija je tudi ustvarila kulturo in literaturo, ki je napovedovala svet dizastra in katastrofe prihajajoče družbe. V romanih Roberta Musila boste našli glavne vrednote cesarstva, ki pa so že v zraku, brez temeljev. V časnikarju Karlu Kraussu vidimo meteorološkega opazovalca, ki pred prihodom nacizma napoveduje propad civilizacije.

Če gledamo iz izkušnje nacizma in fašizma, ki je pomenil dominacijo enega naroda, je razumljiva nostalgija do večnacionalne Avstro-Ogrske. In do cesarja Franca Jožefa, ki je ljubil vojaške parade, s katerimi je odlagal vojne.

V kakšnem odnosu sta zgodovina in fikcija v romanu, če vzameva primer ladje Moidle-Schiff.

Roman Donava je fikcija, seveda se vse nanaša na resničnost, vendar kot mozaik. Donava ni zgodovinska knjiga, je ironična literatura, ki se ne ukvarja z zgodovinskimi dogodki, ampak z načini, na katere ljudje živijo zgodovino.

Ko so Švabi v 18. stoletju kolonizirali Banat, so nemškim kolonom poslali ladjo Moidle-Schiff, veselo ladjo s 150 dekleti, da bi se z njimi poročile in razplodile. To je melanholična zgodba, tako kot usoda babice mojega prijatelja, ki so jo pred stoletjem poslali v Argentino, da bi se poročila z moškim, ki ga pred tem sploh ni poznala. Ta ekonomska kolonizacija, ki jo je začel princ Evgen Savojski, je bila nemški poskus koloniziranja evropskega Orienta, ki se je dogajal še pred desetletji. V Romuniji nemška kolonija ne biva samo na območju Temišvarja, ampak tudi v Transilvaniji v Siebenbuergenu, kjer že osem stoletij živi saksonska skupnost. To je neverjetna mešanica osebnosti; pesnika Roberta Reiterja uvrščajo v antologijo največjih madžarskih pesnikov, hkrati pa ga slavijo tudi v Romuniji kot nemškega pesnika, ki je sredi 20. stoletja pisal v narečju nemških kolonistov z začetka 18. stoletja. O sebi je rekel, da se je naučil misliti z miselnostjo več narodov.

Eksodus Italijanov iz Dalmacije in Istre je bil v Jugoslaviji razumljen kot pravična kazen za sodelovanje s fašizmom. Kakšna izguba je italijanski eksodus za slovensko Istro?

Moja pokojna žena Marisa Madieri je napisala roman Zelenomodro, ki so ga izdali tudi v slovenskem prevodu. Ko opisuje zgodbo deklice italijanskih staršev - njen oče je med vojno podpiral fašizem -, ki so pod pritiskom jugoslovanske politične policije emigrirali z Reke, išče svoje korenine in ugotovi, da so njeni predniki tudi slovanskega rodu, iz Bele Crkve pri Beogradu. Ko odraste v Trstu, se kasneje znova nauči hrvaško, da bi lahko na novo premislila in proučila čas vojne in povojnega obdobja, ko so bili izgnani. Nič ne opravičuje nikakršnega maščevanja nad nedolžnimi, toda nasilje preteklosti se ne sme izrabljati, da bi na novo sprožili sovraštvo, ki je bilo nekoč povzročilo veliko tragedij. Najhuje je pasti v stanje maščevalca, ko skoraj v zadovoljstvu reče: res je, da sem ubil tvojega očeta, toda ti si tudi ubil mojega očeta in mamo. Mislim, da je bil eksodus Italijanov izguba za vse, za Slovence in Italijane, saj je bila s tem prizadeta večnacionalna identiteta. Izselitev Italijanov je bila amputacija, toda nobene amputacije ni mogoče ozdraviti tako, da popraviš storjene krivice. Danes je treba spoznati resnico preteklosti in jo sprejeti kot tako. Drugače lahko sežeš v davnino in boš Slovane, ki so prišli v 6. stoletju, pošiljal nazaj v Azijo. Nacionalistični konflikti med Italijani in Slovenci, ki so se dogajali skozi fašizem in komunizem, so uničili bogastvo nekdanje kulturne identitete teh območij. Moj ded je bil Italijan iz Šibenika, po rodu Grk, ki pa je tekoče govoril hrvaško. Kakšno kulturno bogastvo je imel!

Donavo ste pisali v svoji priljubljeni tržaški kavarni San Marco, ki ste ji potem posvetili poglavje v Mikrokozmosih. V čem sega v vaše pisanje?

Ne pišem vsega v kavarni, za pisanje mi je bolj pogodu delovna soba, kjer imam na voljo knjige. Toda vsak pisatelj ima svoj tik. Jaz imam rad kavarniški hrup, ta mali delirij, ko pišem ali korigiram tekst. Povem vam dve prigodi iz kavarne.

Nekoč me je poklical neki politik in mi rekel, da pride na obisk v Trst delegacija, ki si bo ogledala grad Miramar in druge znamenitosti, ter me poprosil, če bi hotel tisti dan pisati kakšen tekst v kavarni San Marco, da bi me videli, ko bi vstopili. Kot da sem kamela za turiste! Ho ho ho.

V kavarni visi moj portret in nekega dne izvem, da bo v njej srečanje skrajne desničarske organizacije, na katerega bo prišel tudi star esesovec iz Belgije. Lastniku kavarne sem rekel, da ne bi bilo primerno, da bi bil moj portret profesorja in pisatelja na steni skupaj s portreti Himmlerja in nacistov. Strinjal se je, mi dal prav in desničarjem odpovedal srečanje v kavarni. Potem pa se je govorilo, da je Magris onemogočil srečanje skrajnih desničarjev, ker je zahteval, da odstranijo njegov portret iz kavarne!