12. 9. 2007 | Mladina 36 | Kultura
Krvava žetev + Krvava žetev
Narednik Howie (Edward Woodward), detektiv brez smisla za humor in obenem predani kristjan, dobi sporočilo, da je na zakotnem škotskem otoku izginilo neko dekle, toda ko pride tja, ugotovi, da se tega dekleta nihče ne spominja - še več, pravijo, da ni nikoli obstajala. No, še večji kulturni šok doživi, ko ugotovi, da so prebivalci tega čudnega otoka, ki ga vodi karizmatični lord Summerisle (Christopher Lee), v resnici neopoganska skupnost, ki časti stare keltsko-druidske kulte - in ki zavrača krščanstvo. Če vprašate Howieja, potem častijo napačnega Boga - in napačne aspekte seksualne revolucije. Vprašanje je le: ga bodo najprej zapeljali in potem žrtvovali - ali pa ga bodo najprej žrtvovali in šele potem zapeljali? Ko začnemo govoriti o kultnih filmih, še zlasti o kultnih grozljivkah, bi bil skoraj kriminal, če ne bi najprej - tako rekoč avtomatično - pomislili na okultno Krvavo žetev, ki jo je britanski režiser Robin Hardy posnel leta 1973. Film, ki naj bi Christopherja Leeja enkrat za vselej ločil od “pošasti” (Drakula, Frankenstein, Mumija, Fu Manchu ipd.), po katerih je slovel in ki so ga vse bolj stereotipizirale, se je prelevil v pošast, od katere se ne bo Lee nikoli ločil. A po drugi strani, sloviti britanski dramatik Anthony Shaffer je scenarij itak napisal zato, ker je hotel pokazati, da je mogoče posneti tudi inovativno, nestereotipno, antižanrsko grozljivko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
