teater / Pogumno spotikanje naprej

Dolgčas je, kadar Dejmo Stisnt Teater spi - in vsakič, ko se za par mesecev predrami, je to razlog za optimističen nasmeh. Res je sicer, da so leta zanesenjaštva in nepozabnih, povsem izvenserijskih biserov tipa Bog in Rezervar Dogz nepreklicno za njimi: da je z beteženjem cele generacije žur postal prešibka motivacija za presežne masovke s tudi po deset in več igralci ... Res pa je tudi, da se je v poznejših letih izkristaliziralo tisto res najtrše možno jedro, Angleži bi rekli bare-bones operation, žlahtna turbina ljubiteljskih profesionalcev. Dodajmo temu idejno in ideološko zaledje kolosa, kot je naš Tomaž Lavrič, ter seveda skrajno groteskne čase, ko lužico postane sline na suho pleskajo v svetilnik Evrope... in vsi pogoji za lep gledališki večer so izpolnjeni. Če si sposodimo posrečeno geslo prihajajočih delavskih demonstracij: Kdaj, če ne zdaj? Kdo, če ne Diareja?