ihta / Vino, kruh in Borat

Nova Gorica, deset čez enajsto dopoldne. Gledam ga čez kavarniško mizo. Vsiljivec molči. Od glave do peta je siv, sivo obleko nosi ali pa spada med tiste, na katerih vsaka stvar posivi, brž ko si jo nadenejo. Reverje ima posute s cigaretnim pepelom, na bradi strnišče. Strnišče je sivo. Prisedel je, ne da bi me vprašal, ali sme, tega v tem mestecu nikdar ne vprašajo, vendar ne ponorim, kot bi morda v Ljubljani ali v tisti Gorici čez mejo: vem, da moram biti solidarna z drugimi kadilci, to razumem, vsak sedež pred lokalom, na poznojesenskem soncu, je vreden zlata, sploh pa, čemu je to podobno, da ENA SAMA BABA zaseda kavarniško mizico s ŠTIRIMI stoli, bere knjigo in želi ostati sama.