Kultura / Življenje je sreča!

Edija Šelhausa smo po njegovih besedah za sodelovanje pri pisanju profila zaprosili kaki dve ali tri leta prepozno, saj so ga leta preveč zdelala, da bi mu bilo življenjsko zgodbo še prijetno podoživljati na ta način. Te dni, tako mi je povedal po telefonu iz svoje sobe v domu za upokojence, bi lahko razpredal predvsem o mukah človeka, ki je bil dolga desetletja vsak dan po dvajset ur na preži, zdaj pa mora cele tedne preživljati v copatah - s takimi zgodbami pa se mu bralcev res ne bi zdelo primerno utrujati. Mladinina žalost ob tem je bila še toliko večja, ker si Edi Šelhaus - arhetip slovenskega letečega fotoreporterja, večna legenda bliskovitega škljoca - pravzaprav ne bi zaslužil profila, temveč kar feljton. A hvala bogu imamo zainteresirani vsaj ta privilegij, da namesto njega - tako kot velja za vsakega velikega umetnika - govorijo njegova dela.