ugovarjam / Kdo komu dela reklamo?

Letošnji izid Zbranih pesmi Gregorja Strniše je bil pospremljen s komentarji določenega tipa. V medijih so se poleg običajnih biografsko-bibliografskih navedb pojavljale opazke o Strniši kot prezrtem pesniku, ki skorajda ni bil deležen interpretacij, še več, izostala naj bi celo "živa recepcija" njegovega dela sploh (trditev so založniki lansirali v časniku Delo 6. novembra 2007 in se je nato kot odmev vračala v drugih medijih). Če pustimo "živo recepcijo" ob strani, saj gre nedvomno za subjektivno kategorijo, o kateri je težko presojati, seveda nikakor ne moremo zanikati majhnega števila interpretacij. Ob tem bi se naključni bralec morda vprašal, zakaj torej ne bi poudarili vsaj tistih poskusov razjasnitve, s katerimi vendarle razpolagamo, ko pa se med avtorji najdejo tudi eminentni teoretiki, kakršni so Tine Hribar, Taras Kermauner in Boris A. Novak. Vneti iskalci interpretacij lahko posežejo tudi po sestavkih avtorjev mlajše generacije, z nekaterimi nedavnimi dovolj kakovostnimi diplomskimi deli vred. Strniševe pesniške zbirke, razen izbora Vesolje, res niso doživele ponatisov, zato pa se njegova poezija zmeraj znova pojavlja v številnih izborih; Strniševe drame so bile skupinsko ponatisnjene v knjigi Svetovje, Samorog pa je za maturante ponovno izšel v zbirki Klasje. Toda vse navedeno komentatorjev ni odvrnilo od tega, da ne bi Strniše predstavili kot odkritja, vrednega arheologa in njegove lopate.