ihta / Diskretni šarm diplomacije

Nekoč davno, pred davnimi leti, ko sem še zmogla verjeti, da bo svet kdaj lepši, zlasti zame, sem na faksu imela prijateljico; skupaj sva posedali v njeni podnajemniški sobici, pili kofetke, si prerokovali iz tarota in sanjarili o tem, kako bo svet kmalu lepši, zlasti za naju. Ona si je želela postati pisateljica, jaz veleposlanica. (Vi tam v zadnji klopi, nehajte se hihitati. Saj nisem bila že zamlada tako jezikava kot danes. Za to, da se preleviš v zagrenjeno čarovnico, moraš več kot štirideset let živo "čutiti Slovenijo".) Prijateljica je napisala dokaj spodoben roman, a je po tem, ko je nek uveljavljen književnik grobo zavrnil njeno prošnjo, naj rokopis vsaj prebere, obupala nad književnostjo in se zaposlila v državni upravi; med drugim je službovala na zunanjem ministrstvu. Tako sva si pozneje včasih rekli, da sva druga drugi uresničili sanje.