12. 3. 2001 | Mladina 10 | Kultura | Film
Plačilo vnaprej
Pay It Forward, 2000
V Spielbergovem Imperiju sonca se je fantič, Christian Bale, dobesedno še otrok, baziran v Šanghaju, ponoči igral s svetilko. Prižigal jo je in ugašal, kot da oddaljenim ladjam pošilja neke sorte signale. In glej, no, glej, v tistem trenutku so japonske ladje udarile po Šanghaju. Malega je zgrabila panika: prepričan je bil, da je znak za napad dal on sam, da je s svojimi signali spremenil tok zgodovine in povzročil II. svetovno vojno. Kot kaže, je ta Božji kompleks zdaj že del človeškega genoma. Mulci, ki mislijo, da so Božja prioriteta, se namreč zadnje čase množijo kot filmi o prvi poti na Mars. Tak je bil Simon Birch. In tak je 11-letni Trevor McKinney (Haley Joel Osment), ki se mu v Plačilu vnaprej zazdi, da je usoda sveta v njegovih rokah. Da ga igra mulo, ki je v Šestem čutu "videl rtve ljudi", je kakopak le del igre, ki se jo gre film z nami, tako da je vprašanje le, kdo bo prej odnehal - mi ali film? Film ne odneha. Svoj humanizem namreč tako vztrajno, tako fanatično in tako brezdanje nateguje, da na koncu pade v drug film - specifično, v Field of Dreams. Vključno z neskončno kolono avtomobilov, med katerimi ni niti enega s pregorelo žarnico. Lahko bi ga tožili. Če ne zaradi kraje konca, pa zaradi emocionalnega izsiljevanja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
