Andrej Košak, 2002 / Zvenenje v glavi

V Sloveniji lahko najdete kopico tipov, ki skušajo drug drugega impresionirati z rezultati in postavami starih jugoslovanskih reprezentanc - namesto sličic zamenjujejo postave. Nikoli jih ne podcenjujte - resno mislijo. To je več kot nostalgična manija. In več kot fetišizem - to je nova subkultura. Trainspotting po slovensko. By-pass Balkan-žura. In Zvenenje v glavi, sicer posneto po težkem, toda kinetičnem romanu Draga Jančarja, je hommage tej subkulturi, jasno, preveden v leto 1970, ko se je pilo rum s kokto, ko se je le pri Mercatorju dobilo vse in ko so se v istih križankah pojavljali Džo Maračić-Maki, Masada in angleške manekenke, bolje rečeno, preveden v Centralne zapore Livada, kjer se kurči vsa tedanja partijska opozicija, saj veste, tipični socrealistični disidenti - geji, ki imajo na vesti župnike, pedofili, sadistični homofobi, psihopati, sociopati in kakopak Keber (Jernej Šugman), "vietnamski veteran" (oh, ne sprašujte), falirani poštni ropar, outsider, ki mu je zvenelo v glavi, še preden je svoji bejbi, Ksenji Mišič, razbil glavo.