Krvava igra

William Castle je bil režiser, ki je najbolj užival v tem, da je strašil ljudi. Posnel je mnoge šokerje, tudi tistega, v katerem se otroci igrajo s telefonom - na slepo pokličejo neko številko in ko na drugi strani zaslišijo glas, dahnejo: “Videl sem, kaj si storil!” Nekoč po naključju zavrtijo številko tipa, ki je ravno nekoga ubil - in igra pride za njimi. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Krvavi igri, ki se dogaja na elitni akademiji, kjer mladci in mladenke - multietnične banane a la Julian Morris, Jesse Janzen, Sandra McCoy, Paul James, Ethan Cohn in Jared Padalecki - tekmujejo v tem, kdo se bo bolj efektno in bolj srhljivo zlagal.

Drug drugega vlečejo na vse mogoče in nemogoče načine, bolje rečeno - drug drugega varajo z lažjo in resnico, tako da ni več nobenega razloga, da bi si še kaj verjeli, kar pomeni, da se prelevijo v tistega “legendarnega” fanta, ki je stalno kričal volk, pa četudi o volku ni bilo ne duha ne sluha - in ko se volk res pojavi, so vsi njegovi kriki zaman. Nihče mu ne verjame. Mladina v Krvavi igri lansira e-mail, da je serijski morilec, ki blodi po okolici, že nekje v šoli. Toda še preden kriknejo volk, jih začne “Wolf” žreti - nekdo jih začne pobijati. Serijsko, se razume. Igra “Murder” pride za njimi - na Noč čarovnic! Krvava igra je infantilni derivat Krika, poln lažnih alarmov in lažnih koncev, ki nas prepričujejo, da so nove tehnologije smrt. Hej, če bežite pred serijskim morilcem, najprej ugasnite mobitel!

PROTI