Shawn Levy / Rožnati panter

Steve Martin je inšpektor Clouseau, ekstremno nerodni, zen-idiotski francoski policaj, ki skuša odkriti, kdo je umoril selektorja francoske nogometne reprezentance in ukradel njegov diamantni prstan. Clouseau sumi vse in nikogar. Oh, namesto da Steve Martin sprašuje, kdo je umoril trenerja in ukradel diamant, bi se moral vprašati: hej, kdo mi je ukradel smisel za humor? Ali pa: kdo me je umoril? Ista reč. Rop smisla za humor je v tem primeru tako hud, da ima status umora. In tudi Hollywood bi se lahko vprašal: kdo mi je ukradel smisel za humor? Rožnati panter - neposrečeni otrok dobe rimejkov, imitacij, kloniranj, sequelov in prequelov - namreč recitira le situacije in gage iz starih, nemih burlesk, iz zlate dobe komedije, pa še to ne direktno, ampak za to svoje ripanje potrebuje medij, inšpektorja Clouseauja, ki ga je v Edwardsovih komedijah - začenši z Rožnatim panterjem (1963) - igral Peter Sellers. Edwards je ripal stare, neme burleske - in po malem tudi Tatija, francoskega komika, enega izmed največjih in najbolj inventivnih dedičev neme burleske. Tudi Martinov Clouseau trči ob trumo vsakdanjih predmetov, ki ga mentalno presegajo. Hja, pametnejši so od njega. Stol točno ve, koliko znaša gravitacija. Clouseau nima pojma, da gravitacija sploh obstaja. Toda Rožnati panter in Martin komediji nimata kaj dodati. Film hoče očitno reči le, da smo izgubili stik z realnostjo, s predmeti, ki nas obdajajo. Da jih ne razumemo več. Da smo preveč antropocentrični. Kar seveda drži: nemi filmi so imeli to prednost, da liki v njih niso govorili - da so bili potemtakem v nekem smislu “mrtvi”, saj veste, “anorganski”. In nemi filmi so to izkoristili: ni se jim bilo treba ukvarjati le z ljudmi, le z velikimi plani ust, ki govorijo. Ne, nobene potrebe ni bilo, da bi bili fascinirani nad ljudmi. Lahko so se posvečali tudi realnosti - vsakdanjim predmetom, ki so obkrožali junake.

Ali bolje rečeno, lahko so se posvečali odnosu med človekom in realnostjo, med človekom in predmeti - in seveda, kratkemu stiku med človekom in predmeti. Odtod vse tiste čudovite, lucidne, frenetične, histerično nore burleske - in odtod vsi tisti čudoviti, lucidni, frenetični, histerično nori komiki, saj veste, Charlie Chaplin, Stan & Olio, Buster Keaton, Harold Lloyd in Max Linder, ki so se iz filma v film in iz burleske v burlesko spopadali z realnostjo, ki jih je izzivala, mučila, krotovičila, podirala, presegala, ogrožala in izigravala. Hja, predmeti so bili v nemih komedijah čudno grozljivi in čudno živi, pogosto bolj živi od ljudi. Ko so filmi dobili zvok, se je vse spremenilo - filmi so gledali, občudovali in slavili le še igralce, le še like, le še ljudi. Nihče ni bil nikoli tako fasciniran nad ljudmi, ki govorijo, kot film. Realnost je postala kulisa, no, motnja, ki je čakala le še na to, da jo zamenjajo in “senzibilizirajo” digitalni efekti. Ljudje v filmih niso izgubili le stika z realnostjo - realnost je izginila. In ko so filmi izgubili stik z realnostjo, so izgubili stik s filmom - z diamantnim rudnikom nemega filma. Rožnati panter bi bil lahko nem, če ne bi Steve Martin čutil nenadjebljive potrebe po “komičnem” francoskem maličenju ameriških fraz. Ni čudno, da je film na premiero čakal tri leta - hej, tisti, ki so ga posneli, so bili tako naivni, da so mislili, da bo novi James Bond Clive Owen.

PROTI -