Kraljica
The Queen, 2006
Ali je kraljica Elizabeta II sploh človek? Ali ima sploh še stik z realnostjo in s svojim ljudstvom? Ali ima monarhija sploh še smisel? Ta tri vprašanja so si leta 1997, v dneh po smrti princese Diane, zastavljali Britanci, ko so ugotovili, da kraljica Elizabeta ne sočustvuje z njimi - niti z njimi noče sočustvovati. In čas tega kulturnega šoka - tega kratkega stika med kraljico in njenimi podaniki - popisuje Kraljica, ki se dogaja med smrtjo “kraljice ljudskih src” in njenim “izsiljenim” državnim pogrebom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ali je kraljica Elizabeta II sploh človek? Ali ima sploh še stik z realnostjo in s svojim ljudstvom? Ali ima monarhija sploh še smisel? Ta tri vprašanja so si leta 1997, v dneh po smrti princese Diane, zastavljali Britanci, ko so ugotovili, da kraljica Elizabeta ne sočustvuje z njimi - niti z njimi noče sočustvovati. In čas tega kulturnega šoka - tega kratkega stika med kraljico in njenimi podaniki - popisuje Kraljica, ki se dogaja med smrtjo “kraljice ljudskih src” in njenim “izsiljenim” državnim pogrebom.
Film nas popelje v zakulisje, predvsem v žrelo taktičnega duela med Elizabeto (Helen Mirren), ki ji zaradi ledene, brezčutne, arhaične apatičnosti ratingi padajo, in Tonyjem Blairom (Michael Sheen), novim premjejem, energičnim populistom, ki v smrti in pogrebu Diane vidi politično priložnost zase in za monarhijo.
Jasno, Elizabeta v smrti in pogrebu Diane - “ljudske princese”, kot dahne Tony - ne vidi priložnosti. Prej narobe, Diana in ves spektakel, povezan z njo, jo odbijata: “Manj pozornosti, ko temu posvečamo, tem bolje.” Še bolj pa jo odbija ljudstvo, ki se ne zna več obvladovati, ki naseda imidžu in “ki hoče le še glamur in solze, veliki nastop”.
Diana je bila le imidž - in ko je umrla, je umrl le imidž. Elizabeta se s tem populističnim čaščenjem artificielosti, tabloidne mentalitete, medijskih fikcij in imidža, s tem cmizdrenjem družbe spektakla noče solidarizirati. Ironično, bolj ko je distancirana od ljudstva, bolj človeško izgleda. Monarhija ima vendarle še smisel - kraljica izgleda kot zadnji korektiv britanske družbe spektakla.
ZA +
