Film / Petelinji zajtrk

Stari filmi noir so vedeli, kaj morajo storiti s pasivnim, depresivnim, naivnim, brezposelnim, klateškim moškim, ki nima sreče - poslali so ga v vukojebino, kjer se je lahko kot najeta roka prilepil na kakega malega podjetnika z atraktivno ženo, ki je pokala od frustriranosti in dišala po seksu. Ko je Jack Nicholson v filmu Poštar zvoni zmeraj dvakrat - ali pa še pred njim John Garfield - stopil pred to fatalko, se mu je po glavi motalo le eno vprašanje: naj jo pofukam ali ubijem? V Petelinjem zajtrku, posnetem po romanu Ferija Lainščka, se glavnemu junaku, Djurotu (Primož Bezjak), po glavi mota rahlo drugačno vprašanje: koga naj ubijem, da jo bom lahko pofukal? Marko Naberšnik namreč v Petelinjem zajtrku, sicer narečnem sinonimu za “jutranji fuk”, shemo starih filmov noir preseli v slovensko vukojebino, na manično-depresivno ravnino severovzhodne Slovenije. In instrumental, ki ga je zložil Saša Lošić (Ry Cooder je bil žal nedosegljiv), daje temu neonoiru pravo intonacijo in tudi prave patološke podtone, obenem pa ne moti sentiša Severine, ki se pretika skozi film.