humanistika / Antropologija glasbe

Teoretski okvir za proučevanje glasbe kot človeškega vedenja.

Pri afriških Čopijih lahko v pesmih poveš tisto, česar zasebno ne smeš reči človeku v obraz. Bašijska dekleta, nezadovoljna s plačilom na plantaži kave, ob priložnosti zapojejo lastniku ljudske pesmi, v katere pa vpletejo prigodo o svoji nezadovoljnosti z njim. S pesmijo torej afriška ljudstva ohranjajo zdravo duhovno skupnost.

Eskimi poznajo tekmovanja bobnarjev, na katerih dva sovražneža prek glasbe žalita drug drugega. To ni enkraten dogodek, ponavljata ga večkrat na leto, lahko tudi skozi vse življenje in tako se družba izogne litrom prelite krvi.

Vajeniški sistem so pri čevljarjih, zidarjih in pekih poznali naši dedje, medtem ko nupsko ljudstvo pošilja svoje dečke za vajence k plemenskemu bobnarju.

Ljudska petja nastopajo v različnih modusih. Pri ameriških belskih ljudskih pesmih ima pevec napeto telesno držo in stoji togo vzravnan, pri črnskih pa se njegovo gibko telo sproščeno odziva na ritem, tako da kar "pleše svojo pesem". Drugače Indijanci, ti prakticirajo mišično petje, ki proizvede grlene, hripave in praskajoče pevske tone.

Knjiga o veseljih do glasbe. Basongi npr. živijo v glasbi. Kadar lovijo, si lovske namene med seboj signalizirajo z žvižgi. Ko sedijo tjavendan, brez kakršnegakoli glasbenega instrumenta, preprosto uporabijo to, kar jim je dala narava: sklenejo roke v obliko skodelice, pihnejo v dlan in nastane glasbena melodija...