Plošča / Neisha: Neisha

Evo, ni res, da pri nas izdajajo in naprej porivajo samo turbo blondinke. Dogajajo se tudi blondinke, ki bi bile manj komercialne, blondinke, ki bi rade zmiksale jazz, pop, soul in kakovostne tekste. Pa jim to uspeva?

Neisha prodaja molovsko, zahtevnejšo glasbo, ki jo bolj ali manj podpisuje sama (odigrala je tudi vse klaviature in napisala godalne aranžmaje), edino za tekste poskrbi Rok Vilčnik, bolj poučeni se ga spomnijo kot vodjo projekta Patetico, ki je veliko obljubljal, potem pa izginil v neznano. Neisha je seveda, kot je zdaj to že kar tradicija, zelo urejena barbika (saj se vsi zavedamo, kako znajo biti te stvari pomembne), ki (se zdi) bolj malo stvari prepušča naključju. Ima svoj hit, ki ga vrtijo vse resne postaje in vse boljše televizije (Planet zadet, v angleščini Straight To The Moon), ki jasno pove, da dekle rado tudi požurira, se sprosti, poleti v višave. No ja, to sporočilo so nam prodali že Byrdsi in Beatlesi, pa tudi v slovenščini bi se spomnili tiste odštekane Povabi me na luno kdaj.

Sicer pa nihče itak ne prodaja revolucije, in tudi Neisha je po mojem kar veliko poslušala ameriške vzorce, recimo Lionela Ritchieja, kajne. Po drugi strani ji lahko priznamo, da se je pogumno odločila osvojiti MTV Adrio, ampak zaradi (za slovenski trg) premalo komercialnih komadov verjetno gledanost Adrie ni huje narasla.

Verjetno bo za Neisho odločilna naslednja plošča, se je pa bati, da naklonjenost mainstreamovskih glasbenih urednikov ne bo dovolj za uspeh. Je pa za začetek vseeno fino, da se pojavlja avtorica in izvajalka, ki se vzpenja na lestvicah in na plošči ne igra na harmoniko.

+ + +