Kritika / Mama

Mama, 2013
Andrés Muschietti

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2013

proti

Ženska v črnem.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 8, 22. 2. 2013

proti

Ženska v črnem.

Mama, neogotska grozljivka, ki jo je produciral Guillermo del Toro, se začne na zasneženi, poledeneli cesti: moški, ki je po finančnem in mentalnem kolapsu pobil nekaj svojih sodelavcev in nekdanjo ženo, manično beži s hčerkicama, ki ju je ugrabil, zleti s ceste, obtiči v gozdni koči, kjer ju hoče ubiti, toda v zadnjem trenutku ju pred njegovim koltom reši neka temna, nejasna, spektralna, metuljasta prezenca, za katero pet let kasneje, ko ju najdejo, pravita, da je njuna Mama, ki naj bi ju teh pet let v divjini negovala, hranila in varovala.

Je Mama patološki alter ego »disociativne« Victorie (Megan Charpentier), starejše sestre, kot meni psihiater, ki mali »divjakinji« podvrže hipnoterapiji, ali pa je le fantom posesivne, arhaične, matriarhalne matere, ki sta jo v sodobnem času izpodrinili »uradniška«, »karieristična« mati, ki jo uteleša njuna teta, in postfeministična ne-mati, ki jo uteleša Annabel (Jessica Chastain), tetovirana, goth-metalska punca njunega strica in skrbnika (Nikolaj Coster-Waldau), »neplodnega« umetnika.

Mama ves čas svetopisemsko ropota, bobni in rohni. Ne brez razloga, saj nas svari: mater bo kmalu več kot otrok! Jasno, Mama vso to moralno histerijo zavije v groteskni, morasti jezik grozljivke, da bi lahko vse bitke kulturne vojne, ki jih je levica že dobila (ločitev, posvojitev, abortus, razširjena družina ipd.), prikazala kot dileme, kot odprte rane (in ne kot recimo kulturne in socialne dosežke), ali bolje rečeno, po eni strani dela vse, da bi otroke, ki so še ostali, »pravično« in »pravljično« razdelila med vse te matere, po drugi pa nam zgroženo in panično dopoveduje, da »prave« Mame ni več, da je ni več mogoče definirati, da ima le še status »imaginarne prijateljice,« da je torej le še brezoblični privid, le še insektoidna iluzija, le še groteskni specialni efekt. Biološka ura ji je pač potekla. Kot vsem rečem iz 19. stoletja, bi lahko dodali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Do nasilja nad ženskami prihaja v vseh družbenih slojih

Politika ne sme dovoliti minimiziranja nasilja

Zakaj je Trump vseeno prejel Nobelovo nagrado za mir

IZJAVA DNEVA

»Kazenska odgovornost še zdaleč ni edina oblika odgovornosti«

IZJAVA DNEVA