»Ljudi zabavati pred apokalipso ali poskušati spreminjati svet?«

Ivica Buljan se je rodil leta 1965 v Sinju pri Splitu in je eden izmed najprodornejših gledaliških režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije. V predstavah – od leta 1995 jih je nanizal že več kot 50 – se režijsko dotika nevralgičnih točk družbene stvarnosti.
Na zagrebški univerzi je študiral politične vede, nato pa še francoščino in primerjalno književnost. Bil je novinar pri revijah Polet in Start, pisal je tudi gledališke kritike za Slobodno Dalmacijo. V gledališče, najprej je bil dramaturg v Franciji in kmalu zatem v Ljubljani, je zato vstopil z jasno izdelano poetiko. Ni ga privlačilo gledališče Stanislavskega, pa tudi ne akademska avantgarda, čeprav oboje prevladuje v sodobnem gledališču. Raje je hodil po svoji poti in pri tem uporabljal obsežno znanje iz zgodovine gledališča, filozofije, literature, slikarstva, filma in popularne kulture. O gledališču je predaval na ugledni newyorški šoli La Mamma Ellen Stewart, danes pa je profesor na Nacionalni gledališki akademiji Saint Etienne v Franciji.
Pred 15 leti je skupaj z Robertom Waltlom v Ljubljani ustanovil Mini teater, ki velja za enega izmed progresivnejših gledališč, v njem pa nastajajo eksperimentalne predstave, pogosto v koprodukciji s tujimi gledališkimi hišami. Leta 2009 je za predstavo Macbeth po Shakespearu Heinerja Müllerja, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra, Cankarjevega doma in Novega kazališta Zagreb, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.

Sva v Trstu, kjer režirate dramo Čehova Striček Vanja, ki govori o neizpolnjenem življenju in zapravljeni mladosti. Izbira je nenavadna, saj se le redko lotevate uprizarjanja klasikov svetovne dramatike.

Moje delo v teatru je zaznamoval italijanski režiser, pesnik in intelektualec Pier Paolo Pasolini. Predvsem pa njegov Manifest novega gledališča. Napisal ga je leta 1968, sam pa sem našel navdih v njem v prvih desetih letih ukvarjanja z gledališčem. V Manifestu Pasolini razlaga, kakšen naj bi bil teater. Nagovarjati mora ljudi, ki sicer nikoli ne zaidejo v gledališče, torej ne sme biti buržoazna umetnost, kajti buržoazija misli, da je teater njena dedna pravica. Pasolini je zato napravil inverzijo, ki je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja povzročila precej polemik na levi sceni. Rekel je, da bi morali biti ciljna publika gledališča mladi fašisti, ki so potrebni preobrazbe. Zanimivo je, da se je levičar Pasolini leta 1968 postavil na stran policije, ne pa študentov. Ker so po njegovem protestirajoči študenti tako ali tako prihajali iz buržoaznih krogov, pripadali so višjemu razredu. V proteste in v revolucijo so torej vstopali s konformistične pozicije, pravi proletarci tistega časa – to pa velja še danes – so bili v ideološkem smislu desničarsko usmerjeni. Zanj so to policisti, mladi vojaki in druge reakcionarne družbene skupine. Teater bi moral nagovarjati njih. Je pa to težka naloga, ker si oni tega ne želijo. Tudi zato si je prizadeval, da se teater izvije iz buržoaznih spon.