Sovražni govor je najprej potekal od vrha oblasti navzdol, kasneje pa je prišlo do tega, da je vsakdo lahko napadal in blatil drugega. Sam sem to opisal kot demokratizacijo sovražnega govora.

Prof. Bugarski, ki je jugoslovanskim knjižnim bralcem pred skoraj pol stoletja predstavil teorijo Chomskega, se je najprej kot klasični kabinetni profesor na Filološki fakulteti v Beogradu posvetil študiju sufiksa na -ak, bil desetletja priznani član mednarodnih lingvističnih združenj, napisal desetine znanstvenih knjig, potem pa je v devetdesetih nastopil kot intelektualni aktivist in analiziral sovražni govor Miloševićevega režima, kateremu je ob fin de sièclu skozi lingvistično analizo napovedal skorajšnji konec in zadel, nato našel strast v proučevanju žargonov, letošnjo pomlad pa obiskal Ljubljano in v intervjuju za Mladino predstavil fenomen pretvorbe srbohrvaškega jezika v štiri jezike: hrvaščino, bosanščino, črnogorščino in srbščino.

Z razpadom Jugoslavije je izginil tudi srbohrvaški jezik. Ali je ta nekoč veliki jezik zdaj mrtev jezik, tako kot latinščina?

Nekateri tako mislijo, jaz pa ne. Kaj se je zgodilo? Nekoč obstoječe standardne jezikovne variante srbohrvaškega jezika so zdaj spremenile status in so v pravnoadministrativnem smislu dobile status posebnih jezikov novonastalih držav. Postavlja se vprašanje, ali ta sprememba res pomeni, da je nekdanji skupni jezik izginil zgolj zaradi tega, ker ga ni več v ustavah novih držav. To ne pomeni, da je kot lingvistični sistem izginil, ker se je preimenoval v štiri jezike. Zakaj to ne velja? Po več kot 20 letih po ukinitvi tega uradnega jezika vsi ti govorci med seboj komunicirajo brez težav. Če splošno izobraženi Sarajevčan, Beograjčan ali Zagrebčan danes govori s kom iz Podgorice, se bosta v običajni komunikaciji razumela brez težav. Seveda pa, če ne bo hotel komunicirati, bo lahko to dosegel, ampak samo v določeni meri, z izborom besednih oblik, za katere ve, da jih druga stran ne uporablja. A zakaj komunikacija nasploh še vedno poteka brez težav? Ker strukturalnojezikovne podobnosti besednjaka še vedno dosegajo 80, 90 do skoraj sto odstotkov, in to navzlic jezikovnim načrtovalcem po različnih državah, ki so se trudili izpostavljati jezikovne razlike.