Cane Zoran Kostić

Zoran Kostić - Cane (1964), frontman skupine Partibrejkers, je odraščal na Ušću, v predelu Novega Beograda, kjer so po drugi svetovni vojni, tudi z akcijami mladinskih delovnih brigad, nastala nova naselja z visokimi stolpnicami in zaradi prišlekov iz drugih delov države drugačna urbana kultura v hitro rastoči, danes več kot dvomilijonski srbski prestolnici. Prvi bend, Kopilad, je ustanovil pri petnajstih letih, nato pel v Urbani gerili in Radnički kontroli, leta 1982 pa je s kitaristom Nebojšo »Antonom« Antonijevićem ustanovil Partibrejkerse, ki so danes med najbolj prepoznavnimi in najboljšimi rockovski bendi na območju nekdanje Jugoslavije. O tem smo se nedavno prepričali v Kinu Šiška, na predstavitvi novega albuma Sirotinjsko carstvo, prežetega s Partibrejkersom lastno energijo.

Cane je napisal besedila za večino pesmi skupine. V njih vseskozi in predvsem govori o ljubezni, poziva k utrjevanju človekove individualnosti in samosvojosti kot temelju svobode. V njegovi interpretaciji besedila namenoma zvenijo kot nekakšna rock'n'roll mantra, poleg tega pa tisto, kar poje, tudi živi. Po hudi bolezni v devetdesetih letih, ko se je z ženo preselil iz Beograda v Zrenjanin in postal veren, da bi v veri našel notranji mir in samodisciplino, je ta mantra še za spoznanje izrazitejša v njegovih besedilih in interpretaciji, vendar je »uvek isti« v prizadevanju za uveljavljanje vrednot, ki so na preizkušnji v sodobnem svetu. V takšnem umevanju sodobnega sveta in človeka v njem je za Caneta značilen premislek: »Ni življenja brez težav. Težave so dejavnik motivacije. Predstavljajte si, da gre vse v življenju tako, kot smo si zamislili. Nazadnje ne bi imeli takšnega življenja, kakršno hočemo. Težave nas profilirajo, saj človeka bolj določajo njegove slabe plati kot dobre. Dobre stvari so le posledica truda, da bi popravil pokvarjeno. Smo zato slabi? Ljudje smo.«

Ob prvem poslušanju se zdijo vaša besedila, ki so jasna in neposredna, preprosta. Ko pa se človek poglobi vanje, zazna v verze zajete življenjske modrosti in globlja, občečloveška, tudi uporniška sporočila, primerna za vsak čas. To niso tipična punkovska besedila, čeprav lahko Partibrejkersom pripišemo, da imajo energijo punka. Kako ste prišli do tega samosvojega umetniškega izraza?

V šoli se nisem učil angleščine, ampak ruščino, to je treba povedati, ker smo od mladih nog poslušali zahodno rockovsko glasbo v angleščini in se, tudi zaradi neznanja tega jezika, bolj poglobljeno spraševali, kaj je hotel avtor v pesmi povedati. Še posebej smo bili pozorni, kako prenaša sporočilo. Iz zahodne glasbe smo razbirali smisel in pomen njenih sporočil, to vzporejali s svojimi mladostniškimi izkušnjami in tako oblikovali svet, ki smo ga spreminjali v svojo glasbo. Seveda smo bili ob prevajanju besedil iz angleščine včasih tudi razočarani nad plehkostjo in obrabljenostjo, vendar nam je ta svet buril domišljijo in skoznjo smo oblikovali pesniški izraz. Pozorno smo spremljali, kako so pevci, denimo Jim Morrison ali Iggy Pop, navezovali stik z občinstvom, saj so njihovi koncerti vsebovali dramske premore, vseskozi se je čutila in ustvarjala napetost, ker ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo v naslednjem koraku. Poslušalstvo je bilo hipnotizirano od tistega, kar je počel človek na odru; nekaj mu je govoril, najpogosteje v obliki nekakšnih manter, ponavljajočih se besed.