Usodna moč besede

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je nedavno na ulici doživela že drugi napad, le da tokrat ni šlo za telesni napad, ampak za besedno nasilje. Neznanec je nanjo vpil in jo žalil, vstal in se zagnal proti njej, ona pa se je zatekla v lokal. V tem primeru, ki nikakor ni osamljen, ne gre le za zmerjanje, ki gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven, temveč za besedno nasilje in sovraštvo, iz katerega hitro vzklije sovražni govor. Tega kljub navidezno vedno večji občutljivosti družbe očitno še zmeraj ne jemljemo dovolj resno.

Janko Lorenci

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Kolumna

Komentar / Kaj manjka pameti?

Ali bo človek končal v lastni nesnagi? To bi bil prav neslaven konec. A gremo po vrsti.

Svet za preprečevanje sovraštva

Robert Golob je ustanovil strateški svet za preprečevanje sovražnega govora. Čeprav je sovražni govor pravnoformalno ena izmed oblik odklonskega (in kaznivega) ravnanja na širšem polju sovražnosti, je jasno, da ne gre za strateški svet, ki se bo ukvarjal zgolj s potmi in stranpotmi 297. člena kazenskega zakonika, v katerem so določeni (ozki) pogoji za kaznivost spodbujanja različnih oblik sovraštva, ampak bo delovanje začrtal širše, ukvarjal naj bi se z razrastom sovražnega govora v najširšem smislu.

Boj za Križanke

Ljubljanske Križanke so bile zadnje veliko delo Jožeta Plečnika, enega največjih slovenskih arhitektov. Ko je na začetku petdesetih let dobil naročilo, je bil star 79 let in za seboj je imel številne projekte, ki so za vedno spremenili podobo treh prestolnic, Dunaja ter še zlasti Prage in Ljubljane. Po drugi svetovni vojni velikih naročil ni več dočakal, zato je bil toliko bolj vesel povabila, naj nekdanji križevniški samostan, ki sicer izvira iz 13. stoletja, preobrazi tako, da bo slovenska prestolnica v svojem ožjem središču dobila nov prostor kulture. Dobro premišljene prenove se je lotil natančno; trudil se je, da bi čim več starega ostalo in bi le tu in tam kaj dodal, pa četudi drobne detajle ali pa stvari, ki naj tja praviloma ne bi sodile. Predlagal je še, kako razdeliti prostore Križank: zamislil si je, da bi si jih poleg najemnika gostinskega lokala, ki bi zasedel najmanjši prostor, delila organizator, ki bo tam prirejal kulturne prireditve, in šola za obrt, ki bo izobraževala nove rodove umetnikov.

dr. Bogomir Kovač

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Komentar / Kaj je narobe?

Odmeven propad dveh ameriških bank in ugledne Credit Suisse v Evropi je pretresel globalno finančno industrijo. V turbulentno politično-ekonomsko pomlad 2023 stopamo z novimi tveganji in dilemami. Finančni svet velja že dolgo za kompleksno, težko obvladljivo dejavnost. Zaradi narave denarja in vloge bank vnaša v tržni sistem inherentno nestabilnost, financializacija sodobni kapitalizem vse bolj pogosto zapleta v finančni kaos. Zato sedanja bančna kriza ni niti nenavadna niti nepričakovana. Bančni sistem temelji na zaupanju in to se lomi v grozeči psihozi globalnih kriz in vojn. Ne gre torej za posamične primere slabih bank, temveč za sistemski problem. Zasuk monetarne politike centralnih bank, vedno znova luknjičava regulativa in pohlep bankirjev so trije standardni povodi tudi tokrat. Centralne banke stojijo pred dilemo obvladovanja inflacije ali finančne stabilnosti. Vlade tičijo pred izbiro želenih razvojnih sprememb in visoke zadolženosti. Banke so ponovno zgrešile pri menedžiranju tveganj. Reševanje sistema z večno privatizacijo profitov in socializacijo izgub pa je stara pot v novo pogubo. In tudi tokrat je tako.

Zamenjava režima

Zadnjič se je zazdelo, da bo konec sveta. Spet. Ko se je nepričakovano in sunkovito zlomila Silicon Valley Bank, ko so začeli opozarjati, da bi lahko zlom te banke okužil in zlomil ves zahodni bančno-finančni sistem (z evropskim vred), in ko sta v že itak pregretem ukrajinsko-ruskem vojnem teatru nad Črnim morjem za nameček prav tedaj trčila rusko bojno letalo in ameriški dron (mar niso svarili pred kataklizmično »jedrsko« eksplozivnostjo potencialnega soočenja Rusije in Nata?), so nekateri že panično ugotavljali: E, to je to! Konec! Ni nas več! Tokrat je šlo predaleč! Vsi viharji so se poravnali – in dobili smo popolni vihar!

Heni Erceg

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Komentar / Ko jagenjčki obmolknejo

Je to le še ena netema, kakor bi se izrazil hrvaški premier, ki je tako odgovarjal na vprašanja o kaznivih dejanjih svojih birokratov, ali pa je delček podobe brezglave države, ki deluje samo še po zakonu inercije, kot pokvarjeni avtomobil pelje po klancu navzdol? A morda gre vendarle za temo, v resnici bivanjsko, saj zgodba pripoveduje o živinorejcu iz Dalmacije, ki je nedavno dobil odločbo, da mora premestiti 300-glavo ovčjo čredo, menda »v nasprotju s predpisi nameščeno v staji v bližini stanovanjskega objekta«. »Stanovanjski objekt« – je sploh treba ugibati? – je le drugo ime za turistične apartmaje, katerih lastnik se je pritožil, da mu »ovčji smrad« kvari posel.

Začetek konca?

Svet javnega zavoda Moderna galerija je v zadnjem času sprejel dve pomembni odločitvi. Na seji, ki je bila prejšnji ponedeljek, je odločal o tem, ali bo potrdil poročilo o poslovanju te nacionalne kulturne institucije v lanskem letu – ali ne. Ni ga potrdil. Na seji, ki je bila ta ponedeljek, pa je odločal o tem, ali bo potrdil program, ki je v obeh enotah Moderne galerije, v razstavišču na Cankarjevi ulici v Ljubljani in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, predviden za letos – ali ne. Tudi tega ni potrdil. Podporo je torej odrekel dvema temeljnima, najpomembnejšima dokumentoma, ki ju je pripravil direktor Aleš Vaupotič. Enako je pred tem glasoval tudi strokovni svet Moderne galerije.

Zmaga

Darko Muženič, ki je opravljal naloge direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) kot vršilec dolžnosti, se je poravnal z državo. Odstopil je od (delovnopravnega) zahtevka v zameno za pripoznanje polnopravnega imenovanja na ta položaj od 21. maja 2019, ko ga je nanj imenovala generalna direktorica policije Tatjana Bobnar. Zdaj ga je za nazaj de facto na položaj imenovalo državno odvetništvo. A to, kot smo videli že v času protivladnih protestov, lahko sprejema odločitve le v soglasju z vlado. Muženiča je v času Janševe vlade, maja 2020, odstavil tedanji generalni direktor policije Anton Travner, ki je kolegom neformalno večkrat priznal, da mu je bil položaj prvega policista ponujen (in ga je sprejel) pod pogojem, da odstavi nekaj vodilnih policistov. To je pred parlamentarno preiskovalno komisijo potrdil tudi Boštjan Lindav.

Zabava, ki smo jo za las zamudili

Likovni salon Centra sodobnih umetnosti Celje je te dni odet v prelivajoče se škrlatne odtenke neonskih luči, ki se širijo vzdolž stropa. Po tleh so razsuti konfeti, na enem koncu razstavnega prostora pa stoji točilni pult, ki se šibi pod težo (večinoma izpraznjenih) steklenic žganja, pločevink piva in kozarčkov. Sredi salona je za srebrnkasto folijo skrita sobica, nekakšna »lounge« cona, ki z intimno atmosfero in udobnimi sedišči namiguje na prostor oddiha. Iz zvočnikov prihaja klubska glasba, med katero je na trenutke mogoče izluščiti živahno govorjenje in smeh. Celotno prizorišče deluje, kot da se je na njem še pravkar živelo, dihalo, pelo, pilo in plesalo. Kot da smo za las zamudili res dobro zabavo. Kar pa niti ni tako daleč od resnice.

Svetlana Makarovič / »Zadnje čase sem tolikokrat popljuvana, da se mi ni treba niti tuširati«

Svetlana Makarovič je v teh krajih znana po ostrem jeziku, morda ga res ima, a je veliko več kot to. Je predvsem velika umetnica, pesnica, pisateljica, igralka, pevka, ki vseskozi opazuje družbo, ji nastavlja zrcalo in zastavlja svoj glas za najšibkejše. Kdor vidi v ogledalu drugačno podobo, kot si bi jo želel, je lahko užaljen, a naloga umetnosti pač ni, da bi oblasti pela hvalnice. Svetlana Makarovič ima že vse življenje težave z oblastjo, težave ima tudi s to ali ono elito. Ne zato, ker naj bi bila posebna, ker naj bi imela mačke raje od ljudi, pač pa zato, ker je samosvoja, ker, kot pravi, na udarce odgovarja z udarci. Prosto po vikinški morali, na zlo se odgovarja z zlom, na dobro pa z dobrim. Pesnica je hud udarec doživela leta 2000, ko je dobila Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus, vendar je hkrati nagrado dobil tudi mozaičar, pater Marko Rupnik, za poslikavo zasebne papeževe kapele. Takrat je nagrado s solzami v očeh zavrnila, tudi zato, ker naj bi priznanje Rupniku omogočilo, »da so klerikalci agresivno stopili v slovensko kulturo«. Letos, toliko let kasneje, je tudi zaradi obtožb o spolnih zlorabah, ki jih je bil deležen Rupnik, od države zahtevala, da se ji nagrada vendarle izroči. Ni šlo. Upravni odbor Prešernovega sklada je zavrnil idejo, da bi ji nagrado izročili na osrednji državni proslavi, za to je na odru Svetlana Makarovič prebrala pesem. Pesnica je za zdaj še vedno brez nagrade, njeni oponenti pa se neprepričljivo izgovarjajo na pomanjkljivosti v zakonodaji. Če že komu, je ravno ona tista, ki bi ji država morala to nagrado vročiti.