Poletna suša

Slovensko Istro in kraško zaledje je tudi letos prizadela suša, ki prebivalcem povzroča hude težave. Zaradi zaostrovanja sušnih razmer in nadaljnjega upadanja razpoložljivih vodnih virov – pri čemer zdajšnje meteorološke napovedi ne nakazujejo, da bi položaj do konca meseca rešile padavine – je bilo v zadnjih tednih že uvedenih več ukrepov za zmanjšanje porabe vode. Rižanski vodovod, ki zagotavlja pitno vodo štirim istrskim občinam, Ankaranu, Izoli, Kopru in Piranu, se po skoraj štirih desetletjih pripravlja na uvedbo redukcij, zaradi česar bi bil za nekaj ur na dan onemogočen dostop do vode, vodo pa bi bili tamkajšnji prebivalci primorani pred uporabo prekuhavati.

Odstranjevanje dreves v Ljubljani

Številni Ljubljančani so zaskrbljeni zaradi odstranitve dreves med prenovo nekaterih ljubljanskih trgov in cest. Občina odgovarja, da seka le bolna drevesa in drevesa invazivnih vrst, to pa ne spremeni dejstva, da na prenovljenih trgih še desetletje ne bo prave sence.

Vlado Miheljak

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Dva leva

Tour d’Honneur

Hja. Če bi parafrazirali oziroma naredili lokalno prirejeni transkript Marxovih uvodnih besed v Komunistični manifest, bi lahko rekli nekako takole: »Strah hodi po Sloveniji – strah pred Levico. Vse politične, strankarske, tudi medijske sile so se združile v boju proti temu strahu. ... Iz tega izhaja, da vse slovenske politične, strankarske, medijske sile priznavajo Levico kot silo.« Tako nekako. A te uvodne besede nikakor niso moja apologija Levice, ki gre, če govorimo o posameznih osebkih in posameznem ravnanju, tudi meni kdaj pa kdaj krepko na živce. In to vselej tudi napišem. Pripisovanje politične in celo akcijske radikalnosti Meščevi Levici in sataniziranje te je iracionalno. A hkrati priročno. Kritika Levice se očitno uporablja kot alibi za druge kritične pomisleke. Žal se je tu čisto po nepotrebnem iz enakih razlogov zapletla predsedniška kandidatka Pirc Musarjeva. Treba pa jo je pohvaliti, da je spoznala napako in jo kmalu popravila.

Renesansa osemdesetih

Pop kultura osemdesetih let doživlja neustavljiv prerod, precej je k temu pripomogla tudi Netflixova uspešnica Stranger Things, ki je trendovski val nostalgije po osemdesetih zajahala leta 2016, letos pa je s četrto sezono, svojim daleč najdražjim projektom doslej, suvereno podrla rekorde gledanosti: na začetku prejšnjega meseca jo je občinstvo v enem tednu skupno gledalo kar 7,2 milijarde minut, kar je ponekod začasno ohromilo Netflixove strežnike. Vrtoglava priljubljenost serije je imela še en skorajda neverjeten učinek: pripadniki generacije Z zdaj fanatično poslušajo britansko synthpop mojstrico Kate Bush.

Janko Lorenci

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Kolumna

Začetna bilanca vlade

Golob se je na oblast povzpel nekam lahkotno. Pri tem mu je najbolj pomagal Janša s svojim zanikrnim, razdiralnim vladanjem, visoka pričakovanja pa je s pojavo, retoriko, optimizmom, ambiciozno vsebino … ustvaril tudi sam. Zdaj Janševe nehotene pomoči ni več in dogaja se pričakovano: olajšanje po zamenjavi oblasti je bolj ali manj izpuhtelo, zunanje in notranje razmere – posledice ukrajinske vojne, korona, dediščina janšizma … so izrazito težavne, naklonjenost vladi pa razmeroma naglo in znatno kopni.

N'toko

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Žive meje

Umor iz osebne zamere

Šinzo Abe ni umrl veličastne smrti. Pustimo ob strani, kaj so po njegovem umoru skozi hlinjene solze govorili mediji in svetovni voditelji – vsi vemo, da atentat na prvega moža Japonske ni bil »napad na demokracijo in naše skupne vrednote«. Abe ni umrl v ideološki vojni proti komunizmu, niso ga pokončale bombe kakega okupatorja, ni ga ustrelil strankarski nasprotnik ali aktivist podtalnega političnega gibanja ... Ubil ga je popoln brezveznež, neki Tecuja Jamagami, ki je voditelju zameril sodelovanje z versko organizacijo, odgovorno za bankrot njegove družine. Povsem naključen umor iz osebne zamere, brez ideološke ali politične razsežnosti. Jamagami se je politiku približal med nekim nepomembnim govorom v majhnem okraju in mu s strelom iz doma narejene pištole preluknjal vrat. Podobno klavrna smrt, kot bi se spotaknil ob odvezano vezalko in si na pločniku zlomil tilnik.

dr. Bogomir Kovač

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Golobov aksiom

Sredi julija, slabih 100 dni po izjemni volilni zmagi Golobovega gibanja Svobode in dobrem mesecu dela nove vlade, se prve težave že kopičijo. Zaupanje volivcev postopno kopni, nekaj zaradi ekonomskih težav, pa tudi opozicijskih političnih zapletov. Največje skrbi povzročata inflacija in strah pred energetsko krizo jeseni. Vladne poletne prioritete so namenjene pandemiji, visokim cenam energentov in hrane. Koalicija je bolj hitela z odpravo spornih potez Janševe koalicije, kadrovskimi menjavami in interventnimi zakoni. Janšizem je očitno mogoče učinkovito streti le z janšističnimi sredstvi. Toda ljudi tarejo druge skrbi. Predvsem energetska negotovost in draginja. Za ekonomski paket ukrepov pa Golobovi vladi manjka sistematičnosti in prepričljivosti. Preveč je nepremišljenega govorjenja, premalo pravih in razumljivih odgovorov. Vlada potrebuje nekakšen stabilizacijski, antiinflacijski program, z jasno agendo scenarijev, politik in možnih ukrepov. Uresničljive politične obljube, energetska varnost in ekonomska stabilnost so njen »joker«. Dokler ga še lahko trdno drži v rokah.

Igralka, ki bi skoraj ostala brez službe, danes pa je deležna stoječih ovacij

Rojena je leta 1960 v Ljubljani, najbolje se počuti na živahnih punktih v središču mesta ali, jasno, v katerem od mestnih teatrov. V enem od njih, Mestnem gledališču ljubljanskem, je tudi zaposlena. Zdi se, da od nekdaj, a gotovo še kdo pomni, da je prvih nekaj let po končani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo preživela v Prešernovem gledališču Kranj, kjer je kariero začela z velikim zamahom: za mnoge sta bili izredni njena Marta v Kdo se boji Virginije Woolf, ki jo je leta 1990 režirala Barbara Hieng Samobor, in Nora v Hiši lutk Henrika Ibsena (1992) v režiji Dušana Mlakarja; leta 1994 je za gledališko ustvarjanje zadnjih dveh let prejela nagrado Prešernovega sklada. Pa vendar je imela občutek, da bo obtičala na mestu, če se ne premakne drugam. Dala je odpoved, približno leto dni preživela na svobodi in leta 1995 vstopila v ansambel Mestnega gledališča, kjer je še danes.

Prekletstvo delfinovega nasmeha

Imena Evgen Čopi Gorišek velika večina Slovencev verjetno ne pozna, verjetno še nikoli ni slišala zanj. A Čopi Gorišek je eden naših najuspešnejših slikarjev mlajše generacije. Za Mladino je prek Zooma spregovoril iz Bovca, kamor se iz hektičnega Berlina, kjer sicer živi in ustvarja, poleti umakne na ustvarjalni oddih. V Bovec je nekaj dni pred intervjujem prispel iz Milana, kjer je v galeriji Plan X kuriral skupinsko razstavo Tutti Frutti, članek pa je avtoriziral na otoku Ibiza, kjer trenutno gostuje na umetniškem sejmu Contemporary Art Now. Svetovljanske dogodivščine mladega slikarja iz Pirana – rojen je leta 1994 – so posledica nenadnega uspeha, ki ga je avtor požel v obdobju, ko se je svet nehal vrteti – v času pandemije koronavirusa. »Vse skupaj sem spremljal virtualno, prek telefona, le moje slike so fizično potovale po svetu z razstave na razstavo,« se spominja. In doda: »Rabil sem lep čas, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja, pa še zdaj se mi zdi ta nenadni uspeh precej nedojemljiv, skorajda nadrealističen.«