Odbor, pred 33 leti

Vsako leto v začetku junija, ko mediji spet reciklirajo »afero JBTZ«, med ženo in menoj poteka tale konfrontacija (vendarle vsakič bolj medlo kakor leto prej): »Nikoli si ne bom odpustila, da smo na Roški 1988 demonstrirali za tega ….!« »Pa saj nismo demonstrirali za Janšo iz leta 2021! Tam smo bili zaradi nas samih, nikogar drugega. Roška je bila državljanska nepokorščina – upor proti poskusu, da se demokratizacija zatre s policijo in vojsko. Ni bistveno leto, 1988/89 ali 2012/13 ali 2020/21; identiteta zatiralca se spremeni, nujnost, da se za svobodo borimo, pa ne zastara!«

Madžarsko življenje s političnimi sodniki

Madžarski mediji so lani objavili fotografije zunanjega ministra Pétra Szijjárta, ki so ga prikazovale med preživljanjem dopusta z družino na Jadranskem morju. A ne kjerkoli, v apartmaju ali hotelu na Hrvaškem, temveč na krovu 20 milijonov evrov vredne luksuzne jahte z rahlo pretencioznim imenom Lady Mrd.

Vse omejitve gibanja so bile protiustavne

Vsi odloki, s katerimi je vlada omejevala gibanje – policijska ura, prepoved združevanja, prepoved prehajanja regijskih in občinskih meja –, so protiustavni! Protiustaven je tudi zakon o nalezljivih boleznih, in sicer v delu, ki določa podlago za izrekanje omejitev gibanja v času epidemij. Tako je odločilo ustavno sodišče s petimi glasovi proti trem.

Krepitev domoljubja za večjo nacionalno varnost

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) je objavila razpis za izbiro raziskovalnih projektov Ciljnega raziskovalnega programa »CRP 2021« v letu 2021. Predmet razpisa, ki so ga pripravili v vladi in uradu predsednika države, sta izbira in sofinanciranje raziskovalnih projektov, ki bodo podpora vladi in sektorjem udeležencev razpisa v zvezi z določanjem razvojnih usmeritev in politike na posameznih področjih javnega interesa. Med številnimi temami se je znašla tudi ena, poimenovana »Mladi in domovina«.

Na stiske na protestih opozarjajo tudi študenti

Že mesec dni je na petkovih protestih prisotna Študentska fronta. Gre za samoorganizirano skupino študentov – velik del se jih je protestov udeleževal že prej –, ki bi rada opomnila tudi na težave, s katerimi se je v zadnjem letu spoprijemalo študentovstvo. Podobno kot prejšnje petke so se člani Študentske fronte tudi ob vseslovenski vstaji 28. maja zbrali pred ljubljansko univerzo. Še preden bi lahko odrinili proti Prešernovemu trgu, pa so k njim pristopili policisti.

Politikov v resnici ne zanima reševanje stanovanjske problematike mladih

Sveže poročena A. (35) in A. (26), arhitekt in zdravnica, bivata v lastniški garsonjeri na 25 kvadratnih metrih v središču Ljubljane, ki jo je A . kupil s kreditom pred tremi leti. Sanjata, da bosta enkrat v prihodnosti lahko z novim kreditom kupila sosednje trisobno stanovanje, v katerem sama živi soseda, ki se namerava po upokojitvi odseliti iz Ljubljane. Eno sobo bi priključila svojemu stanovanju in ga tako povečala, preostanek pa bi oddajala in si z najemnino pomagala odplačevati kredit. »Ne vem, ali bo uspelo,« pravi A., ki začenja specializacijo. »A boljše ideje nimava. Na starše ne moreva in ne želiva računati, tukaj sva sama. In želiva ostati v delu mesta, od koder bova do služb lahko šla peš ali z mestnim potniškim prometom, saj nama je to pomembno.«

Ne razumejo potrebe po dostopnosti stanovanj

Zdi se, da se politika zaveda pomena dostopnosti stanovanj, hkrati pa ga ne čuti ter ga ne zna ali ne zmore nasloviti operativno. Razlogov za to je gotovo več, nekaj bi znala biti kriv zlom s socialno politiko stare države in zgrešeno prepričanje, da lahko stanovanja ljudem zagotovi prosti trg. Nekaj morda prispeva tudi dejstvo, da generacija politikov, ki je sodelovala v procesu množične privatizacije družbenih stanovanj, preprosto ne čuti potrebe po dostopnosti stanovanj in ni dovolj motivirana, da bi odločneje posegla na to področje. Morda nekaj prispeva tudi to, da so stanovanja predvsem vprašanje družbenega razvoja in socialne politike, prvi je pri nas podrejen gospodarskemu, druga pa se je izrazito skrčila na probleme socialno ogroženih skupin.

Možina, partijski človek

Lojze Dolinar je pred kratkim postal prvi celovški podžupan, ki pripada slovenski manjšini. Za Celovec je to velika stvar, saj gre kljub vsemu za mesto, kjer je bila mržnja do Slovencev vedno močna in trdovratna, pri čemer je treba izpostaviti, da je podžupan pri svobodnjaškem županu. No, Celovec je Celovec: tudi v očeh Avstrijcev gre za mesto za sedmimi gorami in sedmimi dolinami, zato ne gre biti prestrog.

Nepriljubljeni Vizjak

Minister Andrej Vizjak je aprila v Tarči potrdil, da veliko zakonskih predlogov ne pripravljajo strokovnjaki ministrstva. Večinoma jih pišejo najeti zunanji kadri, »tudi gospod Pličanič«, in sicer za plačilo iz javnih sredstev.

Fiasko NKBM: Kako naprej?

Ob novici, da je madžarska banka OTP od ameriškega sklada Apollo, natančneje od bančnega računa na Kajmanskih otokih, za 900 milijonov evrov kupila skupino NKBM, smo začeli na hitro računati.

Vlado Miheljak

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Dva leva

Delikatesna NSi

Vedno znova me fascinira, kako v konservativni, tradicionalni katoliški Sloveniji krščanski demokrati, ne glede na to, pod kakšno blagovno znamko vsakokrat nastopajo, visijo na robu ali pod robom preživetja, namesto da bi bili vodilna ali ena vodilnih strank. Razlog ni v vrednotni orientaciji kot taki, ampak predvsem v ljudeh. Potem ko so na prvih volitvah razmeroma dobro začeli, imeli tretji najboljši rezultat na državni ravni ter bili najboljši med strankami Demosa, je pot šla samo navzdol. Iz krize v krizo. In potem ko so se RKC in »očetje« krščanskopolitične Slovenije dogovorili ter z zvijanjem rok ključnim protagonistom (zlasti Peterletu in Marjanu Podobniku ter tudi »svežemu« Bajuku) spravili skupaj SLS in SKD, torej dve frakciji istega hleva, je prišlo 15. aprila 2000 do pompozne združitve. In konec julija tudi že do razpada. Na mesto predsednika so izvolili naivnega poštenjaka Franca Zagožna, ki je bil paravan za boj »pravih« petelinov krščansko-ljudskega gnojišča. Vmes so sestavili še katastrofalno vlado, ki je volilno telo razvnela, da so dali na naslednjih volitvah LDS zgodovinsko visok rezultat. Še prej je Bajukova frakcija avgusta istega leta ustanovila NSi, ki se je brez težav uvrstila v DZ tudi leta 2004 ter vstopila v prvo Janševo vlado. Andrej Bajuk, ki je hitro pokazal, da politike elementarno ne razume, je kot ponesrečena marioneta životaril v ambivalentnem odnosu nedialoškosti in avtoritarnosti v lastni stranki in s sledenjem Janševi dominaciji v vladi in koaliciji že na naslednjih volitvah stranko spravil v opozicijo. Ker se nihče ni imel poguma lotiti misije nemogoče, torej vrnitve pohojene stranke v parlament, se je projekta lotila Ljudmila Novak. In uspela.

Vrnitev odpisane razstave

Pred dvema tednoma smo pisali, da je ministrstvo za kulturo (pravzaprav nevedni minister Vasko Simoniti) zaradi nezadovoljstva odpovedalo razstavo del slovenskih umetnikov, ki naj bi za časa predsedovanja Slovenije Evropski uniji visela v stavbi evropskega parlamenta v Bruslju. Razlog za odpoved je bilo dejstvo, da naj ministrstvo ne bi bilo seznanjeno z vsemi pogoji evropskega parlamenta, četudi je Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, kustos razstave, v intervjuju za Večer povedal, da po njegovem vedenju to ne drži – da je ministrstvo vedelo za koncept in potrdilo izbor.

Novi kopalni režim

Bližajo se poletne počitnice. Zaradi nepredvidljivih epidemioloških razmer se je marsikdo odločil, da bo tudi letos dopustoval v Sloveniji. Zdi se, da bo zato letošnje poletje precej podobno lanskemu – a ne povsod.

Luksuz študija

Za novelo zakona o tujcih, ki je začela veljati pred kratkim, se kaže, da bo vstop v državo otežila čisto vsem – tudi tujim študentom. Določa namreč, da za izdajo začasnega dovoljenja za bivanje zaradi študija ne zadošča več izjava staršev o zagotovitvi zadostnih sredstev za študij, pač pa morajo po novem študenti dokazati, da imajo že pred vstopom v državo zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje celotnega obdobja bivanja.

Okoljska nepravičnost

Ljudje, ki v Sloveniji živijo v bližini sosežigalnice odpadkov Salonit Anhovo, torej v bližini obrata, kjer sežigajo odpadke zgolj za pridobivanje energije za svojo primarno dejavnost (proizvodnja cementa), so v slabšem položaju, kot če bi živeli v bližini sežigalnice odpadkov, kakršna je Toplarna Celje. Za sežigalnice odpadkov veljajo bistveno strožji pogoji glede izpustov nevarnih snovi vzrak kot za sosežigalnice.

Janko Lorenci

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Kolumna

Najboljši približek

S kongresom hočemo zbuditi debato o prihodnosti. Ne vdajamo se iluziji, da bo po Janši vse v redu. Smo za socializem, a za sklepanje koalicij in razumnih kompromisov, je na sobotnem kongresu Levice v kratkem, močnem govoru rekel Luka Mesec, prvi mož stranke.

N'toko

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Žive meje

Vsi naši požari

Po Roški cesti se vsako jutro vije dolga kolona vozil. Delavci se iz preplačanih garsonjer v Grosuplju, na Vrhniki, v Mengšu (oglaševali so jih kot »le skok do Ljubljane!«) vržejo v ljubljanske prometne zamaške, s stopali na sklopkah strmijo v oddaljeni semafor na križišču z Zaloško. »Še štiri zelene luči, pa sem čez, mogoče še tri, če se ti kreteni ne bi tako obirali …« Preden se končno prebijejo mimo Fabianijevega mostu, jim je Ljubljana izpila že vso voljo do življenja, šiht se pa še ni niti začel. Utrujajočo rutino z višine spremljajo kosovski gradbinci, ki do takrat že dve uri plezajo po gradbenih odrih Cukrarne – njih pripelje kombi iz samskega doma, še preden je gužva. Roška ulica je kletka, ki vsako jutro za nekaj časa zajame delavce sveta in poskrbi, da si gredo neskončno na živce. Skupaj so ujeti v »twilight zone« slovenskega zgodovinskega kiča med Kasarno in Cukrarno. Letos se je v deževnem aprilu, po petih mesecih lockdowna in jutranjega mraza, na pročelju Palače Cukrarna v okviru skupinske razstave znašlo umetniško delo Katharine Cibulka, katere osrednje sporočilo je bil napis »Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka«. Zdržal je komaj nekaj dni, preden ga je nekdo požgal.

Heni Erceg

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Predsednikova odločitev

Hrvaški premier je skupaj s slovenskim kolegom Janšo sedel v častni loži HNK v Zagrebu, z odra pa je donelo: V boj, v boj, meč iz nožnice, bratje … Temu so sledile še vse druge bedaste militantne koračnice iz opere Zrinski. Bilo je na dan državnosti, ki ga lahko štejemo za še en zgodovinski ponaredek, s katerim so vladajoči hrvaški desničarji ustanovitev države poistovetili z zmago svoje stranke na prvih demokratičnih volitvah, še v Jugoslaviji. Na volitvah, bolj znanih kot slavje pečenih volov. Vsekakor je bil edini, ki ga je predsednik vlade in HDZ lahko povabil na slovesnost, njegov profašistični tovariš, proti kateremu zaradi diktatorskega vedenja in omejevanja svobode medijev protestirajo množice Slovencev. Povabiti ni imel koga drugega iz katere od sosednjih držav; v Bosni tako ali tako priznava samo svojega podrepnika, predsednika tamkajšnje HDZ, s Srbijo sploh nima odnosov, prav tako ne s Črno goro, za Makedonijo misli, da se ga ne tiče, ker to državo na poti v EU zdaj, ko jo je nehala pestiti Grčija, teptajo še Bolgari, ki jo obravnavajo kot svojo kolonijo in od Makedoncev terjajo, da se odrečejo jeziku, identiteti, kulturi …

#Šekspirjanskaštala

Ker se umetnine Andyja Warhola danes prodajajo za tako bajne in rekordne zneske, so vsi pozabili, da je nekoč snemal tudi filme. Recimo: v filmu Empire je 485 minut statično – v istem, fiksnem kadru, posnetem iz 44. nadstropja Time-Life Buildinga – kazal Empire State Building (od mraka do zore), v Riti Taylorja Meada je 70 minut kazal rit poeta in igralca Taylorja Meada, v Hranjenju je 45 minut kazal, kako slikar Robert Indiana konzumira gobo, v Spanju, »najdaljšem in najpreprostejšem filmu vseh časov«, kot je tedaj v časopisu Village Voice zapisal ideolog in guru filmskega undergrounda Jonas Mekas, pa je 321 minut kazal spanje poeta in performerja Johna Giorna. Nič drugega kot to – človek, ki spi.

Pismo za prihodnost

V proizvodni hali v enem od številnih industrijskih objektov, ki so bili nekoč združeni v veliko Mariborsko tekstilno tovarno (MTT), ponos našega drugega največjega mesta in največji obrat s tekstilno industrijo na območju nekdanje Jugoslavije, so še nedavno brneli stroji, ki so navijali bale blaga, narejene v sosednji hali. Zadnjič so jih prižgali leta 2014, potem pa jih ugasnili in skupaj z drugimi stroji prodali. Ker so že leta prej enako usodo doživele tudi vse druge hale in okoliška poslopja, je s tem propadel še čisto zadnji branik nekoč mogočne mestne tekstilne industrije. Skoraj stoletne zgodbe s številnimi vzponi in padci je bilo konec.

Gol, bos, sam

Kočevski rog na Dolenjskem večina bržkone najprej poveže s tem, da je bil med drugo svetovno vojno v njegovih gozdovih nekaj časa sedež Osvobodilne fronte in poveljstva slovenskih partizanskih čet. Zaznamovan je tudi s tem, da so v njem grobišča žrtev povojnih pobojev. A prostor s takšnim zgodovinskim pomenom je lahko tudi prostor intimne kontemplacije. To je z zadnjim projektom dokazal Borut Peterlin, eden najboljših, tudi mednarodno priznanih slovenskih fotografov, med drugim nekdanji Mladinin fotograf in urednik fotografije, saj se je lani, v času prve karantene, odločil za kratke etape samoizolacije v Kočevskem rogu, med katerimi je ustvaril serijo fotografij, ki bo pod naslovom Nova Zemlja od 10. junija na ogled v Atriju ZRC v Ljubljani.