-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Pod črto
Dogodki so nenavadni, za našo deželo usodni, a vendar je človek zaprepaden, ko čita naslove v naših časopisih in vidi njihove ustreznike na televizijskem zaslonu. Nekdo maha pred našim nosom z gorjačo! O, pravo gorjačo. Obsojeni smo, ukazujejo nam, kaj še edino lahko storimo, da gnev vodilnega sveta, v tem primeru Evropske unije, ne bo z vso močjo, s katero Unija še nekako razpolaga, treščil ob naše glave. Stojimo tako rekoč pred možnostjo ali nevarnostjo velike anateme, obsodbe pred samim peklom.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Ekonomija
Strm padec medletne gospodarske rasti, med največjimi v EU, ni posebno presenečenje. Slovenija se že od začetka krize konec leta 2008 nenehno oddaljuje od povprečne evropske razvitosti, podobno velja za blaginjo. Reševanje krize je v rokah tretje vlade, razvojno nazadovanje pa je rezultat tako številnih strukturnih slabosti slovenskega gospodarstva kot tudi krize vodenja in upravljanja, podjetij ter države. Tudi v EU se je želena politično-ekonomska konvergenca spremenila v naraščajočo politično polarizacijo držav in ekonomsko diferenciacijo z vidika konkurenčnosti in rasti. Napačna je dosedanja evropska makroekonomska politika, problematična in nesposobna je domača razvojna politika. Oboje je žal povezano, preboj pa je mogoč samo z obeh strani.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Javna pamet
Nobene druge izbire nimamo več, kakor razviti lastno, novo politično domišljijo, da si bo upala seči čez meje zdajšnje politike. To velja za vso Evropo, ne samo za Slovenijo. Superhik iz Alana Forda je, nasprotno od Robina Hooda, jemal revnim in dajal bogatim. Superhik politika očitno pelje v vedno večjo revščino, pa tudi v brezpravnost. Prisega, da nas bo znanje rešilo iz krize, z jemanjem šolstvu in znanosti pa naganja iz Slovenije diplomirance, magistre, doktorje znanosti. Baje smo vsi v istem čolnu, a otroci bogatih se šolajo v tujini, njihovi starši pa se zdravijo zasebno, medtem ko se javno šolstvo in zdravstvo slabšata. Krčiti javni sektor je tako bistro, kakor če maratonec odvrže polno plastenko vode, da bo lažje tekel. V vsakem primeru bo izid hkratnega vpisa fiskalnega pravila in oteženega razpisovanja referendumov v ustavo brezpravnost. Ko se bo namreč stiska še povečala, se vlada ne bo mogla bolj zadolžiti, zato bodo pravice ljudi do stanovanja, dela, študija, zdravja žrtvovane na oltarju najsvetejše pravice kapitalizma, kopičenja bogastva pri najbogatejših. Če pa se bo zgodilo, kar je prav tako vse verjetneje, da bodo države pod pritiskom državljanov zavestno kršile fiskalno pravilo, bo tudi to pomenilo, da je ustava le kos papirja. Od pravnikov vse pogosteje slišimo »pomirjujoča« pojasnila, da je ustava v resnici le ideal: fino je, če se temeljne pravice ljudi ne kršijo, četudi, žal, drži, da se. To me ne pomirja: če je namreč ustava v praksi spoštovana toliko kot božje zapovedi, to pomeni, da ni več temeljni pravni dokument družbe, pač pa neobvezen nasvet, naj laiki častimo »demokracijo«, a se ni treba niti spovedati, če se ne menimo zanjo.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Kolumna
Razklanost slovenske politike je že kliše. Je otrok tradicionalne razklanosti na dva politična pola, deloma pa tudi slepilo, manever za poudarjanje razlik, ki jih ni, in za prikrivanje slabih lastnosti, značilnih za levico in desnico.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Dva leva
Hja, Marx je imel še kako prav, ko je Heglovo konstatacijo, da se zgodovina ponavlja, dopolnil, da nastopa prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če je kdo dvomil o Marxovem ciničnem dopolnilu, ima v teh dneh krasno priložnost, da ga preveri na domačih prilikah. Proces proti Janši in pajdašem je res farsa. Ne zaradi sodnega postopka, ampak zaradi spremnih pojavov v obrambni strategiji.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Pamflet
Pred sodno palačo se je ob sojenju Janezu Janši, Tonetu Krkoviču in Ivanu Črnkoviču zbralo stotine državljanov, ki so protestirali proti političnemu sojenju. Nekateri to ocenjujejo kot pritisk civilne družbe na sodišče, vendar ne gre pozabiti, da so tudi medijska poročanja, ki so pred meseci avstrijsko sodbo zoper poslovneža Riedla intonirala, češ da so jih v Avstriji že obsodili, kaj pravosodje čaka pri nas. Tudi medijski članki, ki so pred izrekom sodbe opisovali obdolžence kot krive, so vršili eklatantni pritisk na sodišče. Toda, ne eno, ne drugo in ne tretje v demokratični pluralistični družbi ne more biti nedopustno in prepovedano. Sodbe, ki jih izrekajo v imenu ljudstva, so pač posledično upravičeni objekt premisleka in ocenjevanja tudi množic in ne le pravnikov.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Uvodnik
Theodor W. Adorno v izjemnem članku Freudovska teorija in struktura fašistične propagande (ponatis prevoda Rada Rihe iz leta 1981 je izšel v zadnjih Problemih) pravi: »Vodja zna uganiti duševne potrebe in želje tistih, ki so dovzetni za njegovo propagando, ker jim je duševno podoben, in to, kar ga od njih razlikuje, ni kaka superiornost, marveč sposobnost, da brez njihovih zavor izrazi tisto, kar je v njih latentno. Vodje so po pravilu oralni tipi s prisilo nenehnega govorjenja in zavajanja drugih. Videti je, da njihova slovita moč nad vodenimi temelji na tej njihovi oralnosti: jezik sam, izpraznjen racionalnega pomena, deluje pri njih magično in pospešuje arhaične regresije, ki zvedejo individue na člane množice.«
Iskanje brez piškotkov ni možno
