• Heni Erceg

    Heni Erceg

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Hrvaška

    Kako škodljiv je Pamuk

    Če si majhen, še ne pomeni nujno, da moraš biti neznaten. Ravno nasprotno, lahko si majhen, a kljub temu velik. Takšne skupnosti, države … obstajajo. Obstajajo, toda mednje nikakor ne sodijo tukajšnje državice, nastale z razpadom matične države; ne le prva, druga, tretja … vse, ki jih vodijo nesvobodni, omejeni birokratski umi, se ozirajo za pokrovitelji med velikimi in močnimi, z zahoda ali vzhoda. Hrvaška bi se odrekla celo Piranskemu zalivu in delu Donave na meji s Srbijo, dokončno bi dvignila roke od tako ali tako namišljene politične suverenosti in še od marsičesa … samo če bi to od nje resno zahtevala Amerika, pa čeprav ta zdajšnja, bedna, Trumpova. Prav kakor bi Srbija slekla še zadnje hlače, če bi to od nje terjala Rusija, celo takšna, kot je zdaj, Putinova. Kaj pa BiH? Ta obnemogla skupnost treh narodov, v kateri dve nacionalistični stranki nenehno pogledujeta proti Zagrebu in Beogradu, tretja, bošnjaška, pa se dobrika Ankari in zaradi vdanosti turškemu diktatorju resno grozi z muslimanizacijo Bosne po zgledu Turčije pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana.

  • Balkanizacija EU

    Churchill je nekoč cinično pripomnil, da Balkan proizvaja več zgodovine, kot so je sposobni na Zahodu potrošiti. Zgodovina se očitno ponavlja. EU je februarja 2018 predstavila novo strategijo za Zahodni Balkan, predsednik evropske komisije Juncker jo osebno predstavlja na enotedenski balkanski turneji. Balkan je že dolgo mehak trebuh Evrope, območje vojn in geostrateških iger, političnih sprenevedanj in ekonomskih porazov. Desetletje in pol je veljal za pozabljen del širjenja EU, zato silovit politični obrat vzbuja več nejevere kot upanja. EU lahko uspe, če bo ponudila nove priključitvene recepte, ločena pristopna pogajanja so tod nesmisel. Zahodni Balkan je mogoče reševati kot celoto. Žal smo za zdaj bližje balkanizaciji EU kot evropeizaciji Balkana.

  • N'toko

    N'toko

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Antijanšizem 2018

    Počasi, a nezadržno se bližajo volitve. Čuti se, kako se ozračje spreminja. Volivci smo nenadoma spet pomembna interesna skupina, vladajoči so previdnejši, opozicija glasnejša, vsaka poteza pa je označena kot »predvolilna«. Za ljudi v parlamentu se je že začela sezona notranjih spopadov, skakanje s potapljajočih se ladij in iskanje novih zaveznikov. Še malo, pa bomo volivci lahko spet ugotavljali, kako zelo se nam gabi misel na še en mandat te vlade, in hkrati živčno opazovali javnomnenjske ankete, ki bodo sumljivo dobro kazale Janši. Na naše veliko olajšanje se bo kot vedno pojavil Novi obraz, ki nas bo rešil pred grožnjo janšizma, ne da bi si nam bilo treba mazati roke z drugimi moralno spornimi kandidati. Časa za sovraštvo Novega obraza bomo imeli namreč še dovolj.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Kolumna

    Nebesa

    Nekoč sem bil mlad (ah) in v gimnaziji smo imeli profesorja zgodovine, ki nam je pogosto govoril: najprej slabše, da bo boljše. Podrobneje svoje modrosti ni razlagal, izrekel pa jo je vedno, kadar ti je pritisnil cvek. Ta njegov stavek smo povezali z izrekom, ki nam ga je vbijal v glavo profesor latinščine: per aspera ad astra – prek trnja do zvezd. Ali truditi se je treba, pa bo šlo.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Pamflet

    Metafore, ki krojijo realnost

    Ko so se temperature spustile pod minus deset, smo v medijih prebirali, da prihaja sibirski mraz. Res, ponekod je potem presegel celo dvajset stopinj pod ničlo. Toda: ali je to sibirski mraz? V sibirskem mestu Norilsk so povprečne temperature minus deset - povprečne letne (!), ne zimske. Pozimi pokaže živo srebro tudi petinpetdeset ledenih stopinj. Najbolj nazoren opis mraza v Sibiriji je podal ruski pisatelj Varlan Šalamov, ki je preživel dvajset let v gulagih, kjer so taboriščniki delali ne glede na mraz. V antologijskem romanu Kolimske zgodbe tako opiše, kako so si v odsotnosti termometrov izdelali natančno temperaturno lestvico: če pri izdihu zašumi, pa še ni težko zadihati, je minus petinštirideset; če je dihanje glasno in opazno loviš sapo, je minus petdeset; če temperatura pade pod minus petdeset, pljunek zmrzne v zraku. Sibirski mraz torej niti približno ni stopil na slovenska tla.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Dva leva

    Nova intifada

    Ponovno zaposlitev mi je omogočil Pavle Kogej, ko mi je priskrbel realizacijo projekta Planiranje kadrov v negospodarstvu, se pravi, v občinah in družbenih dejavnostih. To je bila zame morda najbolj eksotična situacija, saj je bivši domobranski prostovoljec priskrbel delo bivšemu partizanskemu prostovoljcu. Oba sva bila namreč mladoletna, ko sva se prostovoljno vključila eden v partizansko in drugi v domobransko vojsko.
    — Akademik dr. Veljko Rus (Nova revija, XIX, november/ december 2000)

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Uvodnik

    Malo samozavesti – čas je

    Odločitev za ustanovitev svoje države leta 1990 je bila odločitev za majhno državo. Zavestno, v želji po samostojnosti, smo Slovenci na referendumu sprejeli odločitev, da ne bomo več del dvajsetmilijonske Jugoslavije, velike in razmeroma mogočne države, tudi mednarodno vplivne in – danes je vseeno, zakaj – relativno ugledne. Odločitev je bila v tistem času konfliktov znotraj bivše Jugoslavije dejansko neizogibna, posledica norega nacionalizma v Srbiji. Brez Slobodana Miloševića na oblasti v Srbiji samostojne Slovenije – in razpada Jugoslavije – morda celo ne bi bilo, a zgolj morda: spremembe na evropskem postkomunističnem vzhodu bi namreč verjetno tako ali drugače prinesle razpad Jugoslavije.