Grega Repovž

Grega Repovž

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Uvodnik

Malo samozavesti – čas je

Odločitev za ustanovitev svoje države leta 1990 je bila odločitev za majhno državo. Zavestno, v želji po samostojnosti, smo Slovenci na referendumu sprejeli odločitev, da ne bomo več del dvajsetmilijonske Jugoslavije, velike in razmeroma mogočne države, tudi mednarodno vplivne in – danes je vseeno, zakaj – relativno ugledne. Odločitev je bila v tistem času konfliktov znotraj bivše Jugoslavije dejansko neizogibna, posledica norega nacionalizma v Srbiji. Brez Slobodana Miloševića na oblasti v Srbiji samostojne Slovenije – in razpada Jugoslavije – morda celo ne bi bilo, a zgolj morda: spremembe na evropskem postkomunističnem vzhodu bi namreč verjetno tako ali drugače prinesle razpad Jugoslavije.

Zakaj zadnji poudarek? Ker čisto samostojna odločitev za državo ni bila – s tem ne pravimo, da nam to ni bilo všeč. A kar pošteno smo bili v samostojnost pač v spletu norih, res norih razmer prisiljeni. Realno ni bilo res druge možnosti, razen pač ostati v državi, ki drsi v vojno. To ni bila mogoča alternativa. In prav to je botrovalo tudi temu, da se vnaprej nismo zelo jasno pripravili na to, da bo Slovenija odtlej precej majhna država in da je to tudi ena ključnih odločitev, ki jo prebivalci sprejemamo. Ker bo to bistveno vplivalo na naše življenje. Ker velikost vpliva na vse: gre za drugačno državo, drugačno delovanje, drugačne stroške države. Majhno je pač dražje, majhna država ne more imeti zlahka nekaterih stvari, ki jih imajo velike. Seveda je marsikdo videl prihodnjo Slovenijo kot velerazvito Švico, a to dejansko ni bila realna možnost. Brez švicarske zgodovine, ki jo je naredila za bančno in finančno velesilo, ne moreš biti Švica.

In ker se tega nismo zavedali takrat in se nihče ni želel resno ukvarjati s tem spoznanjem naslednjih 30 let, nam to povzroča nešteto težav ter drobnih in večjih kompleksov. Na mnogih področjih se še vedno vedemo, kot da smo velika država, le na papirju majhna. Dober primer so že pokrajine, ki nam jih nikakor ne uspe ustanoviti. Seveda, ker bi na koncu razdelili državo na vsaj deset pokrajin, pri čemer je celotna država dejansko velika le za maksimalno dve. Pač, neumnost. Imamo več kot 200 občin, kar je popolna norija in onemogoča razvoj tako občinam kot državi. In tako naprej, teh neumnosti je res ogromno. Poglejmo samo nakupovalne centre, ki jih ima vsaka slovenska regija več kot celotna Furlanija - Julijska krajina. Ne govorimo o tem, da razvoj ne bi smel biti enakomeren v celotni državi, a vedemo se, kot da smo vsaj Francija, čeprav smo kot država v celoti manjši od posamezne francoske pokrajine. A nikjer se to naše dolgoletno nesprijaznjenje z velikostjo države ne izkaže bolj kot pri vojski. Od ustanovitve države gremo iz ene neumnosti v drugo – vse le zato, ker se nismo pripravljeni sprijazniti z dejstvom, da smo pač majhna država, da pač ne moremo imeti res prave vojske, da je to vse skupaj en navaden blef. In vsako leto znova se čudimo, kako to, da nam to ne gre. Mladina je že leta 2010 začela akcijo Ukinimo vojsko in dejansko smo dosegli bistveno spremembo v razmišljanju: kar je bilo takrat bogokletno razmišljanje, zaradi česar so nas poslanci v državnem zboru zasliševali, kot da smo rušitelji ustavnega reda, je danes popolnoma legitimna razprava. Predlagali smo prekvalifikacijo, s tem pa preusmeritev denarja in družbenega razmisleka. Predlagali smo združitev vojske in policije, prekvalifikacijo kadrov na področje sociale, ukinitev nabav težkega orožja – ker četudi kupimo vse, kar si želi danes generalštab, še vedno vse skupaj ni niti približek resne vojske. Ker smo pač dvomilijonska država. In ne samo to: predlagali smo, da se stavbe in stavbišča v lasti vojske uporabijo za gradnjo domov za upokojence, ker se nacija hitro stara – danes, osem let kasneje, bi lahko imeli že najboljši sistem spodobnega življenja za starejše, prekvalificirane vojake, ki bi se ukvarjali s socialnim skrbstvom. Vse naše napovedi, da iz te vojske ni mogoče narediti resne vojske in da bo brez vlaganj v oskrbo starejših to postal akuten problem družbe, so se uresničile, žal. Za 2000 vojakov smo predlagali, da bi ob razpustitvi vojske postali gardisti, ki bi jih prerazporedili v sistem civilne zaščite in bi bili usposobljeni za posredovanje pri naravnih nesrečah. Obdržali bi lahko orožje in morda premično topništvo, ob kakršnikoli zunanji nevarnosti pa bi skupaj s policijo organizirali splošni ljudski odpor, približno 500 nekdanjih vojakov bi bilo izurjenih za mirovne misije, kar bi bilo skladno z zavezami Natu (če že moramo ostati v njem). Podobno je ravnala Islandija.

Zakaj se ne bi torej sprijaznili z dejstvom, da ne moremo imeti vojske, da smo premajhni? Saj smo se vendar odločili za majhno državo. In s tem ni nič narobe. Le malo samozavesti je treba.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.