Grega Repovž

Grega Repovž

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Ponovitev

Mesec po imenovanju nove vlade navkljub vsemu upanju, ki so ga z visoko podporo vanjo položili volivci in tudi mnenjski voditelji, tisti, ki slovensko politiko temeljito in pozorno spremljajo, že vidijo, da je Robertu Golobu z ekipo uspelo narediti kar nekaj političnih in kadrovskih napak, zaradi katerih se lahko zelo hitro znajde v podobnih stiskah, kakršne so pestile njegove predhodnike. Ko pravimo predhodnike, ne mislimo na predsednike vlade, ampak na opozicijske voditelje, ki so na volitvah premagali SDS in Janeza Janšo.

Čeprav danes nad Borutom Pahorjem, Mirom Cerarjem in tudi Marjanom Šarcem (ne bomo šli dlje v zgodovino) in njihovim premierstvom viha nos vsa Slovenija, je treba biti pri ocenjevanju njihovega dela na tem mestu pošten. Začeli so namreč zelo – res zelo – podobno kot vlada Roberta Goloba in zdelo se je, da se stvari urejajo, da se država in družba pogovarjata o vsebini. Tudi oni so bili na začetku pomirjujoči in nasmejani, družba se je nekako oddahnila. Za Pahorja, njegovo vodenje vlade in vlado samo danes tako rekoč nihče ne najde dobre besede, upravičeno. A začelo se je dobro, koalicija je bila močna, koalicijski stranki sta vodila izkušeni Gregor Golobič in sveža, toda politično spretna Katarina Kresal. Ta mir je zaradi zloma svetovnega gospodarstva trajal malo časa – čeprav dlje kot vsakič naslednjič. Janšo je namreč takrat poraz res potrl in se je za nekaj mesecev umaknil. A ko je prišel nazaj, sta Pahor in njegova vlada le še padala iz zgodbe v zgodbo, Pahor je deloval vse manj uravnovešeno, neprijetno, vzvišeno, pred našimi očmi je kot oseba razpadal, izgubil javno podporo, začel delati kompromise, ki naj bi Janšo pomirili, koalicija pa je začela razpadati.

Velja se spomniti Mira Cerarja, utelešena mirnost in razum je bil, ko se je zavihtel na položaj predsednika vlade. Tudi on je imel močno ekipo, tudi njegovo vlado je prežemal optimizem. SDS je ubrala isto taktiko, Cerar in njegova vlada sta se zgolj branila, Janša je izkoristil begunsko krizo, blokade so si kar sledile, Cerar pa je postajal odsoten, čuden, negotov, užaljen. Vendar tudi on ni sprejel dejstva, da se spopada s sistemom, ki je močno vpet v to državo, da gre za spopad z janšizmom. Obdal se je s svetovalci, ki s politiko niso imeli nobenih izkušenj. Na koncu je bil senca človeka, ki je prevzel vodenje vlade.

Šarec se je tega sicer zavedal. A se je opremil z napačnim orožjem, za svetovalca je vzel človeka, ki je razočarano odšel od Janše, njegovo nekdanjo desno roko Damirja Črnčeca, ki sta ga vodila le jeza in maščevanje, svet pa je videl kot zaroto. Tudi Šarec je razpadal pred našimi očmi, izgubil samozavest in mirnost, napadal je svoje partnerje in na koncu histerično odstopil. Še danes neguje to bolečino.

Janšizem namreč ni zgolj beseda. Janšizem je dejanski in obstoječ. Janšizem je temeljni problem te družbe in temeljni problem vsake vlade, ki poskuša to družbo normalizirati. Golob ob sebi nima niti enega političnega prvokategornika, ki je že bil politične boje z Janšo. In že je nervozen, že godrnja, v nemoči pa benti na zaveznike (na primer na Milana Kučana, ki opozarja, da ni dobro, da so na vseh pomembnih položajih ljudje iz iste stranke, kar je legitimna pripomba).

Vse to se Golobu dogaja veliko prej, kot se je njegovim predhodnikom – a vsaj za to ima opravičilo. Janša je zoper to vlado udaril že prvi dan novega parlamenta, z vložitvijo 30 zakonskih predlogov, s katerimi je vlado blokiral, še preden je Golob sploh sestavil ekipo. Toda Golobu, Tanji Fajon in Luki Mescu ter novi ekipi – spet ponovitev! – se je zdelo, da ko bodo enkrat začeli delati, bo delo vlade preglasilo nergača iz opozicije. Kdaj pa se je to že zgodilo? Mar ti ljudje niso spremljali slovenske politike zadnjih 30 let? Janša ni nergač iz opozicije, ampak je nasprotnik, ki politiko jemlje kot osvajanje države, jo jemlje izrazito osebno, je človek, ki Goloba dojema kot tistega, ki mu je vzel, kar mu pripada. Razmišlja vojaško. Zanj se je vojna začela na dan volitev. Janša ima izredno močno ekipo, velik propagandni in medijski aparat, ljudi na vseh ministrstvih in uradih. In dela točno to kot vedno.

To je slovenska realnost – in čisto nič novega se ne dogaja. Še več: to smo vedeli vnaprej. Volivci Goloba niso volili zato, ker so v njem videli dobrega premiera. Dobro, številni tudi to – a bil je tisti, ki je napovedal, da bo obračunal z janšizmom. Kje je zdaj ta spopad? Janša ima pobudo že drugi mesec. Vodi igro. Mar Golob upa, da bo nenadoma nastopilo zatišje? Enako velja za Mesca in Fajonovo. Sta pozabila, kaj sta govorila pred volitvami? Zdaj bi bila zgolj ministra? Zdaj bi bila raje nad »banalnostjo političnega in ideološkega spopadanja«?

To je tista naloga, ki so jo dobili od volivcev. Da se spopadejo prav s tem problemom. In da prevzamejo pobudo. To je njihov problem številka ena: kako to storiti? To je enačba, ki jo morajo najprej rešiti. Oni bi morali stiskati Janšo in SDS v kot, on bi moral odgovarjati na njihova razkritja, iz dneva v dan. Dovolj gradiva za to imajo po vseh ministrstvih in uradih. Žal se nič od tega ne dogaja. Ministri se čudijo, zakaj ne morejo v miru delati, enako premier.

Za zdaj še ni veliko zamujeno. A taktirko ima v rokah Janša. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana

    Ponovitev

    Pri naših tako imenovanih levo sredinskih politikih je težava v tem, da ne upoštevajo pravila, ki velja v industrijski psihologiji, da je vedno treba prilagajati svoje aktivnosti aktivnostim, ki jih uporablja nasprotni partner. Zakaj tako ravnajo, bi bilo zanimivo ugotoviti. Toda moja predstava o tem je takšna: če SDS preprečuje Sprejem Zakona o vladi, ker je »zaskrbljen« nad prevelikimi stroški vlade zaradi... Več