
Bernard Nežmah
-
Ob peripetijah z izginotjem Hilde Tovšakove je na zahteve pravosodnega ministra Senka Pličaniča po preiskavi odgovornih jadrno odgovoril generalni javni tožilec Zvonko Fišer. V arogantnem duhu je vnaprej zavrnil vse očitke in napadel novinarje, češ da je zadeva v medijih preveč hrupna. Vse bi bilo OK, ko bi mediji ne naredili takšnega pompa.
-
Časnik »Večer« in POP TV sta v seriji prispevkov razkrila, da je dobil gospod Zoran Janković pri »Banki Koper« 250.000 evrov posojila brez kakršnegakoli pologa ali hipoteke. Novinarji so se čudili in bančne uslužbence spraševali, kakšno posojilo bi dobili na plačo v višini pol tretjega tisočaka, in dobili odgovor – 10.000 evrov. Duhovni vodja vladajoče stranke PS dobi torej 25 krat več kot državljan s primerljivo plačo.
-
Na začetku maja je minilo 33 let od smrti jugoslovanskega predsednika Tita. Spletna stran nacionalke je postregla s podrobnostmi o številu otrok v družini, šolskih let, iskanjih prvih služb, partijskem stažu, času druge vojne, povojnih funkcijah in grandioznosti drugega največjega pogreba v zgodovini. Nič pa o tem, da je njegov režim pobil sto tisoč vojnih ujetnikov, ukinil svobodo govora in parlamentarizma, predvsem pa niti besede o višini državnega dolga, ki ga je vodja zapustil ljudstvu. Ta zgodovina pa ni stvar kuriozitete, temveč je še kako aktualna. Po letu 1980 je jugoslovanski dolg znašal 20 milijard dolarjev, ki ga država ni bila več sposobna odplačevati. Vlada Milke Planinc je zato vpeljala program stabilizacije, ki je dramatično zarezal v standard državljanov prek pomanjkanja pralnega praška, olja, sladkorja, kave, bencina, vseh uvoznih artiklov in omejevanje pravice svobodnega prehoda čez mejo. Toda, kako se je lahko zgodilo, da je bil rezultat skoraj dvajsetletnega najemanja kreditov in investicij v vse smeri tako porazen? Višina državnega primanjkljaja in državnega dolga je bila tabu, o njej niso sproti poročali časopisi, še manj so o njej razpravljali v parlamentu. Vladalo je verovanje, kako je Titova Jugoslavija sinonim za uspeh sam po sebi. Potem pa je udaril trenutek resnice.
-
Predsednik države je na Brdu organiziral konferenco Slovenija 2030, na katero je povabil številne intelektualce in gospodarstvenike, ki so spregovorili o različnih vizijah razvoja. Borut Pahor je srečanje opisal kot poskus prebujanja intelektualnega vrenja. Torej ustvarjanja takšne družbene klime, kjer o državnih potezah in izbirah sodeluje širok krog strokovnjakov, poznavalcev, ljubiteljev in kajpak tudi politikov. Ideja je razsvetljenska: namesto ozke skupine privilegirancev, ki odločajo v internih krogih, velja vzpostaviti javni dialog čim širše skupine državljanov.
-
Po zadnji anketi časnika »Delo« je priljubljenost nove vlade višja od najvišje podpore, ki jo je kdajkoli dosegla druga Janševa vlada. Torej trenutek za premislek o kapacitetah ministrske predsednice Alenke Bratuškove.
-
Kot medijski spektakel je znova nastopil Zoran Janković: pred očmi teve kamer je namreč obiskal parlament in se sešel s poslanci »Pozitivne Slovenije«. Mož, ki je pred letom odstopil kot poslanec, ker ni videl smisla, da bi sedel v parlamentarnih klopeh, je zdaj spektakularno korakal po državnem zboru. In televizije so se v prispevkih spraševale, če to pomeni, da ga še zanima državna politika? Doživel pa ni vprašanja: kdaj bo odstopil kot župan, kaj šele, da bi ga soočili s krucialnim vprašanjem: ali je premierka Alenka Bratuškova od njega kdaj zahtevala, da se zaradi poročila KPK umakne z županskega položaja?
-
Upravni odbor PEN je iz svojega društva izključil Janeza Janšo. Vest, ki so jo dneve širili mediji, pojasnjevali člani UO, nato pa so dnevna občila navajala še listo pisateljev, ki so zoper to odločitev izstopili. Potem se je oglasil oboleli predsednik Marjan Strojan, ki v procesu ni sodeloval, in povedal, da Janša še ni izključen, da je zadeva še v postopku, saj ima možnost pritožbe. A odmislimo tokrat to bizarnost in poglejmo sama dejstva.
-
Pred izvolitvijo nove vlade je fotograf »Reporterja« v duhu svojega poklica vneto slikal obraze ministrskih kandidatov. Potem ko je povečal zabeleženo podobo z zaslona mobilnika poslanca in kandidata za obrambnega ministra Romana Jakiča, se je prikazalo čudo. Bodoči minister je še pred izvolitvijo dobil elektronsko pismo obramboslovca Klemena Grošlja, koga vse naj po prevzetju funkcije takoj zamenja na obrambnem ministrstvu.
-
Stoletje nazaj je srbski komediograf Branislav Nušić napisal dramo »Gospa ministrica«, v kateri je karikiral ženo ministra, ki je svoj položaj vzela dobesedno in se čeprav le ministrova žena začela predstavljati in obnašati, kot da bi bila sama ministrica. Slovenska javnost je delo jemala še s posebnim aspektom, zgražala se je namreč nad »srbskimi posli« v politiki. In ustanovitev slovenske države je izhajala prav iz drugačnega razumevanja politike, ki naj bi prineslo drugačno razumevanje demokracije in političnega odločanja.
-
Habemus papam. Frančišek I. je poglavar katoliške vere. Vsekakor novi časi, »Radio Ognjišče« je pred tem v maniri modernosti predvajal neposredni prenos kardinalske prisege molčečnosti iz Sikstinske kapele, med njimi smo tako slišali: »Ego, Francisco Rode promitto …«
-
Včasih je bilo treba na božjo pot in na romanjih je hromi čudežno shodil in slepi spregledal. Danes pa zadošča padec Janševe vlade in čudeži kar dežujejo. Predsednik SD Igor Lukšič je še nedavno pozival na predčasne volitve, zdaj pa njegovi zagovarjajo formiranje nove vladajoče koalicije s čim daljšim mandatom. Še več, če so državni Holding doslej označevali za rop stoletja, so zdaj pripravljeni skleniti kompromis z Virantovo DL, po katerem bosta Slaba banka in Holding ostala še naprej prioritetni instituciji. Mesto v vladi ima pač čudodelne učinke: nekdanji jastrebi v hipu gostolijo kot golobčki.
-
Še mesec nazaj so ankete javnega mnenja kazale na strm padec popularnosti »Pozitivne Slovenije«, ki bi se na novih volitvah komajda uvrstila v parlament. Sedaj pa je njena prvakinja Alenka Bratušek dobila priložnost, da formira novo vlado.
-
Tik preden so francoski bombniki začeli bombardirati položaje islamistov v Maliju, so svetovni mediji dnevno poročali, kako milice verskih radikalcev uničujejo in požigajo neprecenljive rokopise iz znamenitih knjižnic v Timbuktuju. Pred dnevi je za »Radio France International« o tem spregovoril profesor Jean-Michel Djian, ki je eden najboljših poznavalcev rokopisnih zbirk v Timbuktuju. «To, kar je gorelo, niso bili najpomembnejši teksti. Te so že pred časom iz knjižnice odpeljali v vrečah za riž, na pirogah in v kovinskih zabojih skrbni knjižničarji, ki so jih skrili pred uničevalci.»
-
Stanje stvari. Vlada Janeza Janše je brez večinske podpore v parlamentu, najmočnejša opozicijska stranka PS pa ni uspela s kandidatom Mirom Cerarjem kot potencialnim premierom, ki bi povezal večino strank. Še več, ideja, po kateri bi na čelo vlade postavili osebnost, ki ni iz vrst političnih voditeljev, se je pokazala kot iluzorna. Kar je seveda logično, saj ni pričakovati, da bi politične stranke naenkrat vso oblast prepustile nekomu tretjemu, same pa bi igrale le vlogo tihih podpornikov. Značilnost parlamentarne demokracije je pač to, da vlada izvršuje politiko, ki jo sprejme koalicija vladnih strank.
-
Prešernovo slavje, ki naj bi združevalo Slovence oz. prebivalce Slovenije, kdaj doseže prav nasprotno. Že ob postavitvi spomenika l. 1905 v Ljubljani se je dogodil eden največjih političnih spopadov. Liberalci okoli župana Ivana Hribarja so slavili kolosalni spomenik velikemu pevcu, medtem ko so klerikalci pod vodstvom škofa Antona Jegliča protestirali in bojkotirali slavje. Motile so jih razkrite ženske prsi pred Marijino cerkvijo in v obrambi pred pohujšanjem so zahtevali odstranitev pohujšljivega oprsja s spomenika. Bili so predmet ironije, saj celo papeža v Vatikanu ne motijo gola telesa v Sikstinski kapeli.
-
Politika se v zadnjih mesecih dogaja kot gledališče. Vsaka poteza je podkovana z besedno frazo, ki se vtisne v spomin. Ko je odstopil z mesta predsednika skupščine, je Gregor Virant dejal: »Odstopil sem jaz, ker ni odstopil tisti, ki bi moral.« Mož gradi svojo politično kariero na podobi svetnika. Pred tem je bil sam grešnik, saj mu je zadolženi proračun plačeval nadomestilo po koncu ministrske funkcije, ki ga je mirne duše sprejemal, četudi je s svetovanji makedonski vladi zaslužil nekajkrat večjo vsoto. Klasični licemernež, pa vendar, mnogi svetniki so začeli prav kot grešniki. Bomo videli, začetni znaki niso obetavni, saj se s Pozitivno Slovenijo dogovarja o novi vladi, ne da bi pred tem zahteval brezpogojni odstop Zorana Jankovića z mesta ljubljanskega župana.
-
V državi se je dogodila huronska stavka. Več kot sto tisoč zaposlenih se je uprlo zakonom, s katerim bi jim znižali plače. Posledici sta bili predvsem dve: javno izražanje nezadovoljstva z vlado in zaprtje šol, vrtcev, občinskih in drugih uradov.
-
Odprta pisma, peticije in protesti državljanov so sol demokracije. Ko je vladal Tito, časniki niso objavljali zahtev po njegovem odstopu, društvo pisateljev ni pošiljalo pisem po svetu, v katerih bi opozarjali, da v državi vlada avtoritarni režim, skupine protestnikov pa se tudi niso nikoli zbrale pred parlamentom z zahtevo, da začno uradni organi izdajati potne listine vsem državljanom brez diskriminacije, tudi političnim oporečnikom. Sodobna Slovenija je evidentno demokratična država.
-
Kaj sporoča komisija za preprečevanje korupcije (KPK)? Vest je enostavna: prvak Pozitivne Slovenije Zoran Janković ni prijavil 2,4 milijona, prvak SDS Janez Janša pa 210 tisočakov premoženja. Z njo pride še poziv predsednika Gorana Klemenčiča, da odgovorna sprejmeta odgovornost in ustrezne ukrepe. In predsednik parlamenta Gregor Virant takoj izjavi, da bi morala oba - Janković in Janša – nemudoma odstopiti.
-
Politiki delajo napake in izrekajo stavke, zaradi katerih jim je potem mesece žal, da so jih bleknili. Toda malokateri kiks je tako usoden, kot je bil dogodek 21. decembra 2011, ko je Borut Pahor kandidiral za predsednika parlamenta, njegov tedanji zaveznik Zoran Janković pa ga ni hotel podpreti in mu je zoperstavil svojo kandidatko. Še isti dan je to izkoristil Gregor Virant, ki je bil ad hoc izbran za prvega moža skupščine, mesec kasneje pa še Janez Janša, ki se je namesto prvaka Pozitivne Slovenije zavihtel v premiersko palačo. To je bilo vidno že na oko. Takrat je predsedoval Sloveniji Danilo Türk, ki se je zdel nepremagljivi predsedniški kandidat. Ko bi Janković po svoji parlamentarni zmagi podprl Pahorja, bi ta mirno načeloval parlamentu in jeseni 2012 bi gospod Türk dobil še drugi mandat predsednika države.
-
Preluknjani proračun je spodbudil govor o morali: kaj je prav in kaj je narobe, so teme, ki danes polnijo množične medije in kavarniške pogovore. Ko je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da je poslanec Ivan Vogrin sredstva za izobraževanje in strokovno pomoč prekanaliziral na papirnata podjetja, je to sprožilo široko nejevoljo in vnovične zahteve, da poslanec odstopi.
-
Državni svetniki so na prvi seji odločili, da ne potrdijo svetniškega mandata Francu Kanglerju. Predsednik državne volilne komisije Dušan Vučko jih je sicer pred tem opozoril, da je bil kandidat povsem legalno izvoljen in da je njegov mandat formalno nesporen. Toda svetniška večina pravi, da je postavila standard, po katerem »gotof.je« ni etično in moralno primeren za to državno funkcijo.
-
Skupina nasilnežev je požgala in demolirala časopisni kiosk v manjšem mestecu. Teden dni kasneje so se na slavnostnem srečanju sešli najbolj priznani lokalni pravniki in družno ocenili, da je treba storilce poiskati in jih kaznovati.
-
Protesti proti mariborskemu županu Francu Kanglerju so dosegli stampedo, potem ko je bil kot lokalni predstavnik izvoljen za državnega svetnika. Že med samimi volitvami so številni demonstranti z bučnostjo in skandiranjem poskušali vplivati na elektorje, da ga ne izvolijo.
-
»Kriminalne organizacije italijanskega juga so najbolj dobičkonosno italijansko podjetje. Bolj donosno od avtomobilskega velikana Fiat. Na leto obrnejo za 130 milijard evrov poslov. Mafijske organizacije so kot rak, ki razjeda jug države. S svojimi milijoni podjetji, v katerih perejo denar od trgovine z mamili, so se razširile v druge dele Italije in v druge evropske države, kjer s svojo narkotrgovino zastrupljajo zakonito gospodarstvo.« Tako v svoji knjigi »Oblast brez obraza« predstavi delovanje italijanske mafije novinarka Mojca Širok.
-
Prvi krog predsedniških volitev se je končal s presenetljivo zmago Boruta Pahorja. Kdor je namreč sledil anketam, ki so jih objavljali dnevni mediji, je še v zadnjih dneh pred volilnim dnevom prebiral prognoze, da Danilo Türk po vsej verjetnosti ne bo zmagal že v prvem krogu, so mu pa pripisovali krepko več kot 40 odstotkov glasov, medtem ko je Pahor lebdel nekaj odstotkov nad 30. Praktično edina, ki je v napovedih dopustila zmago Pahorja, je bila anketa FUDŠ, na katero pa se osrednji mediji v svojih prognozah niso sklicevali. Realni rezultat je bil vsekakor močno presenečenje: Pahor 40, Türk 36 in Milan Zver 24 odstotkov. Kako je mogoče, da so nosilne agencije tako zgrešile?
-
Stari Slovenci so nekoč trepetali pred besedama: kobilice in Turki. Oblak kobilic, ki bi na poti požrl vse zelenje in opustošil polja, ali pa prihod Turkov, ki bi plenili in požigali, je bil največji strah, pred katerim so onemeli. Vmes so minila stoletja, a moderni Slovenci so spet našli grozo v dveh pojavih: v poplavah in v referendumu.
-
Pred napovedanimi protivladnimi demonstracijami smo v medijih prebirali članke, ki so napovedovali revolucionarni preobrat. Eden je v naslovu celo zapisal: »Bo v ponedeljek vstal Maribor, sredi novembra pa vsa Slovenija?« Potem je prišel ponedeljek in na mariborskih protestih se je zbralo sedemsto protestnikov.
-
Prvo soočenje predsedniških kandidatov na nacionalki je potekalo kot bitka s časom. Ker so vsakemu odmerili po minutko in pol, se je kot leitmotiv pojavljalo opozorilo voditeljice, da se govorec ni držal časovnega okvira. Pristop, ki je bil seveda razumljiv v obdobjih, ko je bilo v studiu po sedem, osem ali devet kandidatov, medtem ko je ob treh sogovorcih prisilen, omejevalen in s tem protisloven.
-
V državi Sloveniji se je oblikovala prva zapoved – poskrbi za svoj čim večji zaslužek. Z njim pa še vera v načelo, da višja ko bo plača primusa v podjetju in ustanovi, bolj bo to prosperiralo. Poglejmo torej, kaj o tem pravijo dejstva.