Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Pa jih imamo!

    Stranski produkti nam pogosto povedo več kot sam produkt. Zapisi prisluškovanj Tomažu Lovšetu, ki jih je objavil Dnevnik in ki so jih kriminalisti pridobili v preiskavi nepravilnosti v Diners Clubu, so tak stranski produkt. Jasen, glasen in zelo zgovoren. Zapisi teh prisluškovanj nam povedo vse o neo- Več

  • Banana republika ali barbarstvo!

    Spomnite se vseh tistih znanstvenofantastičnih filmov, v katerih je potovanje skozi čas mogoče. Lahko odpotuješ v prihodnost. Lahko se vrneš nazaj. In junak odpotuje v prihodnost, v kateri pa potem v grozi ugotovi, da svet tak, kot je bil, ne obstaja več – zadela ga je huda katastrofa, apokalipsa. Svet je doživel »konec sveta«. Kaj naredi junak? Jasno, vrne se v preteklost, kjer potem narediti vse, da bi prihodnost spremenil – da bi torej preprečil to apokalipso, ta padec v mrak, ta »konec sveta«. Na vsak način skuša preprečiti neizbežno, ker se zaveda, da to, kar počnejo ljudje, vodi v neizbežno katastrofo, toda potem prav s tem, ko skuša spremeniti prihodnost in preprečiti katastrofo, samo katastrofo povzroči. Več

  • Otoki mrtvih

    Ob New Yorku leži več otokov. Med njimi sta tudi Staten in Hart. Na otoku Staten – na zahodni strani – je bilo največje odlagališče odpadkov in smeti na svetu. A ne le to: to smetišče je bilo največji človeški artefakt na svetu. Smetišče je največja stvar, ki jo je zgradilo človeštvo. Raztezalo se je čez 890 hektarjev. Videlo se je iz vesolja. Pred nekaj leti so ga zaprli. Zdaj tam raste orjaški park. Več

  • Konec spanja

    Ko je bilo II. svetovne vojne konec, je prvi predsednik slovenske vlade postal Boris Kidrič. Za sabo je imel vojno, pred sabo pa izgradnjo nove države, nove družbe, novega sveta, novega človeka. Tole je vedel: izgradnja nove družbe bo uspela le, če bomo ohranili momentum zgodovine, tempo revolucije, če bomo torej to osvobodilno evforijo podaljšali. Več

  • To so šele svete krave!

    V nekaterih državah je II. svetovna vojna trajala šest let, pri nas, v Sloveniji, pa le štiri leta, toda to so bila dolga, mučna, težka, grozna, strašna štiri leta. Dobro veste, kaj vse se je zgodilo v tistih štirih letih. Še vedno nas stiska, zvija in mrazi. Toliko, da smo si na jasnem, kaj vse se lahko zgodi v štirih letih. In zdaj se vprašajte: česa ni bilo tista dolga, tako rekoč neskončna štiri leta? Rekli boste: hrane! Že res, toda precej usodneje in pogubneje je bilo to, da tista štiri leta ni bilo volitev. In demokracije. Rekli boste: ha, pa saj jih tudi po štirih letih – po vojni – ni bilo! Ravno v tem pa je moja poanta. Več

  • Varčevanje ubija

    Bruselj zahteva še več varčevanja in klestenja. Stalno nam ponavlja: še premalo klestite! Še premalo zategujete! Še premalo varčujete! Lahko, da je to le trik, s katerim nam skuša Bruselj – lakaj finančnih trgov in bonitetnih agencij – pred novo veliko privatizacijo znižati ceno, toda naše politične stranke trenutno druži predvsem neverjetna zvestoba politiki varčevanja. Več

  • Dantejeva šifra

    V Peklu (Inferno), ki ga je nedavno objavil Dan Brown, se Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, in dr. Sienna Brooks, njegova nova sopotnica (brez las, toda z inteligenčnim kvocientom 208!), po dolgi, mučni, smrtno nevarni odisejadi znajdeta v nekem beneškem muzeju, v katerem iščeta grobnico razvpitega Henricusa Dandola, izdajalskega doža, ki je rimskemu imperiju pred mnogimi, davnimi leti resda ponovno priboril Konstantinopel (alias Bizanc, alias Istanbul), a tudi odsekal glave štirim umetniškim konjem in ukradel kosti sv. Lucije. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Krajnc

    31. 5. 2013  |  Mladina 22  |  Politika

    Kje je vstaja?

    Slovenija je dežela fiskalnega pravila, samomorov in prometnih nesreč. Bo zaradi fiskalnega pravila več samomorov in prometnih nesreč? Vsekakor. Naj vam pojasnim, zakaj. Več

  • Novi kolonializem

    Ves čas krize lahko opazujemo nekaj absurdnega, tako rekoč norega: mednarodne finančne institucije (od Mednarodnega denarnega sklada do Evropske centralne banke), stebri finančne industrije, bonitetne agencije, finančni mediji in finančni analitiki kar tekmujejo, kdo bo prej, natančneje in pikantneje napovedal finančni zlom kake evropske države, kdo bo napovedal hujšo katastrofo, kdo bo v svojih napovedih bolj apokaliptičen. Zdi se, kot da nestrpno čakajo na neizogibni finančni zlom te ali one države. In seveda, zdi se, kot da si želijo, da bi imeli prav. Več

  • Ciprski sindrom

    Britanski general John Hackett, večkrat dekorirani prvak II. svetovne vojne, poveljnik padalske brigade, ki je slavno naskočila Arnhem, in nekdanji poveljnik severne armade Nata, je leta 1982 objavil politični triler Tretja svetovna vojna, sicer huronski bestseler, v katerem se III. svetovna vojna – veliki obračun med Sovjetsko zvezo in Zahodom, med komunizmom in kapitalizmom – začne 4. avgusta 1985. Sovjeti že v prvem sunku prodrejo globoko v srednjo Evropo, na severu do Danske, na zahodu do Rotterdama, spopadi pa se prenesejo tudi na Bližnji in Daljni vzhod, v Srednjo Ameriko in Južno Afriko, celo v vesolje, kjer se z laserskimi žarki udarita Enterprise 101 in Sojuz 49. Več

  • Kapital

    »Bogastvo družb, v katerih vlada kapitalistični produkcijski način, se kaže kot ogromna zbirka blag, posamično blago pa kot njegova elementarna forma. Naše raziskovanje se zato začne z analizo blaga.« Tako se začne Marxov Kapital, kronika kapitalističnega izkoriščanja, epski triler o umoru iz pohlepa, ki je v prevodu Mojce Dobnikar izšel tudi pri nas. Več

  • Nevarna ideja

    Če ste kdaj gledali stare holivudske vesterne, potem se gotovo spomnite, kako so prikazovali Indijance – kot ljudstvo, ki izginja, kot ljudstvo, ki je tik pred izumrtjem, kot ljudstvo, ki je obsojeno na izumrtje, kot ljudstvo, ki mu je izumrtje usojeno. Ti vesterni so ustvarjali vtis, kot da je Indijancem to v genih: kot da hočejo sami izginiti, kot da si želijo izumreti. Kot da je torej izumrtje njihov veliki cilj, njihova največja želja. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo izginili! Kot da komaj čakajo, da bodo lahko svoj prostor častno in dostojanstveno prepustili belcem. Več

  • Ameriški Karl Marx

    Na ameriških lestvicah bestselerjev lahko zdaj že dlje časa vidite knjigo Killing Kennedy. Po naše: Umor Kennedyja. Ali še bolje: Ubiti Kennedyja. Na teh lestvicah pa najdete tudi knjigo Killing Lincoln. Po naše: Umor Lincolna. Ali še bolje: Ubiti Lincolna. Obe knjigi – tako knjigo o atentatu na demokratskega predsednika kot knjigo o atentatu na republikanskega predsednika – je podpisal Bill O’Reilly, razvpiti TV-voditelj, ki delo združuje na kanalu FoxNews. Jasno, FoxNews je zelo konservativen, prorepublikanski, proteapartijski, pronativističen, ultrapatriotski. In tak je tudi O’Reilly. Več

  • Dobrodošli v letu nič

    Dimitrij Rupel je nedavno rekel, da je med protestniki zaznal tudi take, ki bi radi Slovenijo vrnili v »izrabljeni sistem«. Problem je seveda le v tem, da tudi zdajle živimo v očitno povsem »izrabljenem sistemu«. Slovenci namreč protestirajo prav zato, ker imajo občutek, da živijo v najbolj izrabljenem sistemu izrabljenih sistemov, ki jih pelje nazaj, v leto nič. Več

  • Osebnost leta: Upornik z razlogom

    Leto 2012 je bilo leto, ko je ljudstvo vzpostavilo stik s sabo. Toda ko so Slovenijo preplavile protestne množice, so jih začele politične elite – in to smo slišali z leve in desne – cinično pozivati: Dobro, povedali ste, česa nočete – zdaj pa povejte, kaj hočete! Aha! Vidite, pa vas imamo! Povedati znate le, česa nočete, tega, kar hočete, pa ne znate povedati! Brez panike, to je le navadni politični sofizem: kot da politika ve, kaj hoče. In prav tu je že ves čas problem: politika ne ve, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj bomo počeli. Ne zna povedati, kam gremo. Ne zna artikulirati nobene razvojne strategije, razen če nimate za razvojno strategijo varčevanja, razprodaje državnega premoženja ali pa nižanja stroškov dela. Ne le da o prihodnosti nima pojma, ampak o njej noče ničesar vedeti. Sposobna je povedati le, česa noče. Več

  • Preden se znoči

    V Mariboru se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro. Od Radarja do Revolucije – od terorja oblasti do ljudske vstaje. Radarji, ki so najprej utelešali županovo nesprejemljivo kaznovanje in molzenje ljudstva, so se zelo hitro prelevili v utelešenje nesprejemljive neoliberalne politike (privatizacija javnega sektorja, prerazporejanje družbenega bogastva od spodaj navzgor, od revnih k bogatim) in nesprejemljivega reševanja krize (izgube se podružbljajo, dobički privatizirajo). Franc Kangler je skušal radarje, simbol neoliberalizma, preleviti v simbol pravne države – in skoraj uspel. Kar ne govori le o njegovi sprevrženosti, ampak tudi o sprevrženosti slovenske pravne države. Zato ni čudno, da so protestniki v Mariboru vzklikali: »Hočemo pravno državo!« In zato ni čudno, da je bil sam radar hujši od sežiganja radarja. Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo. Več

  • Še en odrešenik

    Zakaj je Borut Pahor zmagal v prvem krogu predsedniških volitev? Iz preprostega razloga: ker je Zoranu Jankoviću ukradel predvolilni slogan. Janković je pred časom kandidiral s sloganom: Zoran Janković dela. Pahor je ta slogan vzel zares in ga prelevil v tiste svoje »delovne brigade«. Zdaj je delal to, zdaj nekaj drugega, zdaj spet nekaj tretjega. In zdaj, po prvem krogu predsedniških volitev, lahko reče le: ne moreš delati, ne da bi se ti to potem poznalo! Kar budi upanje: vsaj v tem je neka logika. Več

  • Pot do zmage

    Ko sem pristal v Los Angelesu, sta Barack Obama in Mitt Romney ravno dobila tekmico – Sandy. Vzhodni del Amerike je opustošil orkan z močjo megaviharja. Mesta so ostala brez elektrike, vstale so vode, temperature so drastično padle, ceste, mostovi in predori so bili neprevozni, odpovedali so 16.000 letov, vlaki so obtičali, borzo in šole so zaprli, ljudi so evakuirali. Zaklonišča so bila polna. Amerika je padla v mrak. Apokaliptični mrak. Manjkal je le še kak fundamentalistični pastor, ki bi oznanil, da je Bog s tem kaznoval tiste države, ki bodo volile Obamo (Satana! Antikrista!), kajti večina držav, nad katerimi se je znesla Sandy, sodi med »modre«, potemtakem med tiste države, ki običajno volijo demokratskega predsedniškega kandidata – in ki ga bodo tudi tokrat. Sandy je najbolj divje stresla prav New York, New Jersey in Connecticut, najbolj fanatične Obamove države. Ko je Obama leta 2008 prevzel Belo hišo, je podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustil Bush. Če bo ponovno izvoljen, bo podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustila Sandy. Več

  • Predvečer revolucije

    »Čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo!« To repliko v izraelskem Specialcu slišite več kot enkrat. In to v resnici sploh ni replika, ampak govor, ki ga vneto, didaktično, napol robotsko utrjuje in stalno ponavlja skupina petih izraelskih levičarjev – odločnih, radikalnih in revolucionarnih, resda bolj podobnih odvodu Rdečih brigad ali organizacije Baader-Meinhof kot pa odvodu gibanja Okupirajmo. Vseeno jim je, kaj kdo misli – čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo. Dovolj imajo diktature kapitala, družbenih elit in oligarhij, dovolj imajo hudega prepada med revnimi in bogatimi, dovolj imajo družbene neenakosti in dovolj imajo pasivnosti ostalih ljudi, zato se oborožijo in sklenejo, da bodo ugrabili lokalnega magnata in ga demonstrativno – po možnosti pred TV kamerami – likvidirali. Več

  • Plačilo za strah

    Barack Obama je drugo predvolilno TV-soočenje, ki se je v torek odvrtelo v New Yorku, gladko dobil. Mitt Romney, republikanski kandidat, je izgledal republikansko – le še gumb bi pritisnili, pa bi odletel nazaj v kameno dobo. Točk iz svojega »davčnega plana v petih točkah« se ni mogel spomniti, da za ženske dostop do kontracepcije ni le zdravstveno vprašanje, ampak tudi ekonomsko, mu še ni potegnilo, ženske še vedno razume kot nekaj, kar spneš (à la fascikel) in dostaviš na mizo, ko ne ve odgovora, se zlaže (recimo, da je Obama primanjkljaj podvojil), o prihodnosti govori kot šolar, ki nima nobenega občutka za zgodovino, in še vedno je prepričan, da je 99 %. Več

  • Marcel Štefančič, jr.  |  foto: Iz knjige Hitler Iana Kershawa

    12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Družba

    Hitler

    »Samo politična pristranskost lahko pojasni odločenost bavarske sodne oblasti, ki je vztrajala pri predčasni izpustitvi Hitlerja kljub argumentiranemu nasprotovanju münchenske policije in urada državnega tožilstva. 20. decembra ob 12.15 popoldne je bil izpuščen na svobodo. Izračuni na podlagi dokumentov iz državnega tožilstva so pokazali, da bi moral odslužiti še tri leta, 333 dni, enaindvajset ur in petdeset minut svoje kratke kazni. Hitler bi ubral drugo pot, če bi moral kazen odslužiti do konca,« pravi britanski zgodovinar Ian Kershaw, avtor Hitlerja, monumentalne, skoraj 1000-stranske biografije Adolfa Hitlerja, ki je nedavno – v prevodu Janka Lozarja in Marjane Karer – izšla tudi pri nas. Več

  • Nevidni človek

    Tik preden je na republikanski konvenciji v Tampi na oder stopil Mitt Romney, bogataški robot, ki se ima za srednji razred, ki pravi, da njegova žena vozi nekaj kadilakov, ki trdi, da je korporacija človek, ki je prepričan, da je Barack Obama preživel preveč časa na Harvardu, ki verjame, da se v Evropi ljudje poročajo za sedem let (in potem pogodbo – pač glede na okoliščine – podaljšajo ali prekinejo), in ki je mojster bušizmov (»Verjamem v Ameriko, v kateri na milijone Američanov verjame v Ameriko, ki je Amerika, v katero verjame na milijone Američanov«), je na oder stopil spektakularni gost presenečenja, Clint Eastwood, ki je tako dobil priložnost za desetminutni stand-up, za svoj mali skeč, za svoj mali satirični performance, s katerim je skušal stopiti v čevlje Davida Lettermana, Billa Maherja, Jona Stewarta in Stephena Colberta. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Joco Žnidaršič

    31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Družba

    Orel je pristal

    Hollywood je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu hladne vojne, makartizma in protikomunistične histerije, posnel kopico pompoznih, paranoidnih sci-fi grozljivk, v katerih se je praktično vedno izkazalo, da v vesolju – bodisi na Luni, Marsu in Veneri ali pa na povsem izmišljenih planetih – obstaja življenje. Običajno se je tudi izkazalo, da ima to zunajzemeljsko življenje zlobne namene, kar pa ni presenečalo, če pomislite, da so bila zunajzemeljska bitja, ki so jih na vesoljskih odisejah srečevali ameriški astronavti, ponavadi rdeče barve, da so si hotela na vsak način podrediti Zemljo, da so ravno načrtovala množično invazijo na Zemljo, da so rada predla o zveličavnosti kolektivizma in da so nosila uniforme, ki so bile videti kot predelave uniform sovjetske, boljševiške vojske. To, da v vesolju obstaja življenje, ni bila dobra novica. Več

  • Druga ameriška revolucija

    ZDA Več

  • Ta  strašni čas

    V Sloveniji se vsak dan zgodi kaj starega. »Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« Tako je pred skoraj stotimi leti pisal Srečko Kosovel. V Pravici, zbirki njegovih misli, ki jih je nedavno ponatisnila založba Sanje, popisuje »ta strašni čas, neurejeni čas«, »temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva«, čas »nizkotnega boj za nizkotne cilje«, čas »malenkostnih, sebičnih idej«, čas, ko »z vseh strani grozijo stranke«, čas, ko so politiki »zamenjali državo in stranko«. Vidite, pred stotimi leti je bilo tako kot danes. »Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev.« In tudi tedaj je Slovenija zastala – tako kot sedaj. Jasno, tudi razlogi za zastoj so isti, kot so bili tedaj. »Zastoj naše družbe izvira iz njenih bistvenih kali – obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti«, iz našega »slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope«, iz »naše pasivnosti, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove«. V Sloveniji se dogajajo le stare reči. »Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost.« Več

  • Zadnji Američan

    Gore Vidal, nedavno umrli ameriški pisatelj in esejist, je leta 1998 v reviji Vanity Fair objavil esej Vojna doma, v katerem je napadel ameriško vlado, ki pod pretvezo »lažne vojne proti mamilom in terorizmu« gazi ustavo, državljanske in človekove pravice, množično prisluškuje ljudem, jim kontrolira urin, jih nenehno profilira, preiskuje in elektronsko nadzira. Povsod. Tudi na delovnih mestih. In letališčih. »Mamila. Če ne bi obstajala, bi si jih morali naši vladarji izmisliti, da bi jih lahko potem prepovedali in večino prebivalstva izpostavili aretacijam, zaporu, zaplembi premoženja in podobnim rečem.« Ameriko je videl kot represivno, nedemokratično deželo, v kateri nimaš več zasebnosti in v kateri ne moreš več početi tega, kar hočeš. Razlog več, da se je v Ameriki počutil kot kak Rus: kamor greš, moraš pokazati osebno izkaznico! Šele potem greš lahko naprej – skozi rentgen! Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Joco Žnidaršič

    27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Družba

    Igralec

    Matjaž Klopčič je leta 1978 posnel Norega malarja, enega izmed najboljših slovenskih TV-filmov. Glavno vlogo – vrhniškega »norega malarja«, Jožefa Petkovška, avtodestruktivnega slikarja, ki je na sloviti sliki Doma svoji materi »pozabil« naslikati roko, s čimer je povedal vse o Ivanu Cankarju (preden ni Cankar v noveli Petkovškov obraz vsega povedal o njem) – je igral Polde Bibič, ki je imel tedaj za sabo že kopico Klopčičevih filmov, od Papirnatih avionov in Cvetja v jeseni do Strahu in Vdovstva Karoline Žašler. Ko je osem let kasneje objavil knjigo Igralec, je imel za sabo še več Klopčičevih filmov, od Iskanj do Dediščine, toda za sabo je imel še več nečesa drugega: dolgih polemik z oblastjo in njeno fiksno idejo, da je igranje nekaj ljubiteljskega, nezahtevnega in družbeno nekoristnega, da je igralsko delo ničvredno, da so igralci družbi in gospodarstvu le v breme (in da naj tiste, ki izpolnijo pogoje za upokojitev, takoj upokojijo!), da je igranje le guncanje afen, da igralci niso ustvarjalci ali delavci, da ničesar ne delajo, proizvajajo ali ustvarjajo, da so pravzaprav lenobe in paraziti. Nekateri politiki – »butci, uradniki, malomeščani, birokrati, politikastri«, če naj uporabim njegov izraz – so bili zgroženi in ogorčeni, ko so ugotovili, da igralce za to, kar počnejo, celo plačujejo. Več

  • Antikomunizem

    Zdaj, ko je vlada Janeza Janše z državno proslavo, izključitvijo rdeče zvezde in praporščakov, preimenovanjem vojašnice Franca Rozmana Staneta, revizijo himne ter znižanjem pokojnin nekdanjim borcem in internirancem tako lepo poskrbela za relativizacijo in trivializacijo II. svetovne vojne, ki Slovenijo pelje na zelo spolzek teren, na katerem človek – še zlasti v krizi, kakršna je zdajšnja – hitro zdrsne v relativizacijo, trivializacijo ali celo zanikanje nacističnega holokavsta, kar je po Evropi kaznivo, bi bil nemara ravno pravi čas za relativizacijo aretacije Janeza Janše. Več

  • Kdor prej umre, je dlje mrtev!

    Hitler je preživel! Preživel je II. svetovno vojno, preživel je tisti berlinski bunker, preživel je svoj lastni samomor. V resnici ga sploh ni naredil. Nemški vojaki, njegovi osebni stražarji, so lagali. Rusi so lagali. Američani so lagali. Vsi so lagali. Hitler je preživel, se potuhnil, prevzel lažno identiteto (Adolf Munchenhauser), preplul Atlantik in emigriral v Ameriko, kjer so ga za nekaj časa internirali (v tajno nevadsko taborišče Rebecca), potem pa izpustili. Ostal je v Ameriki in celo odprl fast-food restavracijo McBratwürtz. Vsaj tako pravi švedski dokumentarec Sto let zla. Če se boste naslednje dni, tam med 16. in 21. julijem, slučajno klatili v okolici Ljutomera, si ga lahko ogledate na Grossmannu, osmem Festivalu fantastičnega filma in vina, na katerem se bo vino že tradicionalno spreminjalo v kri. A brez panike, ne potrebujete niti zemljevida niti gpsa – dovolj je, da greste za vonjem po krvi. Ne morete zgrešiti. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

    29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Svet

    Vodja brez gibanja

    Ko govorimo o Ameriki, se najpogostejše vprašanje ta čas glasi: ali lahko Baracka Obamo ponovno izvolijo za ameriškega predsednika? Ali lahko dobi drugi mandat? Odgovor na to vprašanje vas čaka na različnih naslovih. Več