Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

 |  Mladina 26  |  Dva leva

Več Nata!?

(nova koalicija voljnih)

© Franco Juri

»Za prafašizem ni boja za življenje, marveč se življenje živi za boj. Zato je pacifizem trgovanje s sovražnikom. Pacifizem je slab, kajti življenje je permanentno vojno stanje. ... Sovražnika je treba poraziti, zato mora obstajati tudi končna bitka, po kateri bi gibanje obvladovalo svet. Toda takšna ‘dokončna rešitev’ pomeni, da bo nekoč prišlo obdobje miru, zlata doba, kar je v nasprotju z načelom nenehne vojne. Nobenemu fašističnemu voditelju še ni uspelo rešiti te zagate.«
— Umberto Ecco, 25. 4. 1995, ob štirideseti obletnici osvoboditve Evrope

»’Suknjiči gor? Suknjiči dol? Ali se bomo slekli?’ je vprašal britanski premier Boris Johnson, ko je sedel za mizo. Kanadski premier Justin Trudeau je predlagal, da počakajo na uradno fotografiranje, preden se slečejo, nato pa se je Johnson pošalil, da morajo pokazati, da so ‘bolj možati od Putina’. ‘Naredili bomo še goloprse posnetke na konju,’ je nadaljeval Trudeau in se šalil na račun znane Putinove fotografije iz leta 2009, ko je jezdil na konju zgoraj brez.«
 — Voditelji G7 so se odločili, da bodo največjo morijo v Evropi po drugi svetovni vojni reševali s smešenjem ruskega predsednika (STA, 26. 6. 2022)

»Najmanj, kar jim (Ukrajincem; op. a.) dolgujemo, je, da jim nudimo polno podporo, za kar potrebujemo močnejšo zvezo Nato.«
— Slavoj Žižek, The Guardian, 21. 6. 2022

Od sredine osemdesetih z oscilacijo frekventnosti sodelujem pri podpisovanju raznih peticij, apelov, protestnih izjav. Morda sem jih podpisal preveč, a stojim za vsem, kar sem podpisal. Pri odločanju o svojem podpisu vedno preverjam vsebino in – če gre za zaprti krog podpisnikov – tudi združbo, v kateri se znajdem. Pri vsebini so nemalokrat težave in dileme, a naučil sem se, da nobeno javno pismo ni napisano tako, da bi se z vsemi detajli razen avtorja strinjali vsi podpisniki, zato je kriterij participacije, ali se strinjam s temeljnim sporočilom pisma, peticije, apela. Drugi, nič manj pomemben dejavnik odločanja o udeležbi so sopodpisniki. In prav na to sem opozoril Pavla Gantarja v kolumni z naslovom Povežimo Slovenijo 2 (Mladina št. 24), pa ni hotel prebrati napisanega, ampak je menil, da posegam v njegovo pravico do svobodnega odločanja. Khm, omenjeno pismo je prvopodpisani Lisjak dodatno interpretiral tudi kot ugovor in odgovor na pismo s prvopodpisanim Aurelijem Jurijem. Kdo torej jemlje svobodo odločanja? Pod drugo pismo so se, po poročanju medijev, podpisali številni »ugledni intelektualci«. Da bi bilo to res, so za moj okus manjkali vsaj še Slavko Kmetič, Vili Kovačič in Nina Krajnik. Polemizirali so z nečim, kar v prvem pismu ni bilo napisano, niti nakazano. Ksenija Horvat je svojega nedavnega gosta Gregorja Golobiča morala med pogovorom dvakrat prijazno opozoriti, da polemizira s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma. Smešno! A kakorkoli, z vidika razhajanj ne bi bilo vredno razpravljati. Bolj problematično je, da se nakazuje nekakšna nova, točneje, obnovljena koalicija voljnih. Pisana združba podpisnikov, v kateri so kar krepko zastopani tudi izpričani antidemokrati, tisti, ki mesarijo po javni televiziji in medijih na splošno, pozivajo k cenzuriranju in »zapiranju gobca«. Zato menim, da se bo ta podpis še dolgo vlekel za Pavlom Gantarjem, kot se smrad pasjega iztrebka vleče za tistim, ki ga pohodi. Ampak O. K. Ta »nenačelna koalicija« ni nič novega. Sega vse do časa, ko je Drnovškova LDS, v kateri sta imela omenjena podpisnika pomembno vlogo, skrbela za higieno javnih občil. Namreč časa, ko se je dušilo javno razpravo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato. Vrh je ta »voljnost« dosegla s t. i. vilnuško izjavo, ki so jo podpisale banana republike nove Evrope. Deset držav kandidatk za vstop v Nato, skupaj s Slovenijo je (kot je kasneje razkril Financial Times) že na predvečer nastopa Colina Powlla po diktatu proslulega Bruca Jacksona ugotavljalo, da je državni sekretar naslednji dan (!) posredoval prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničenje. No, čez nekaj let se je na smrt bolni Powell pokesal in priznal: dokaze smo si izmislili. Za zunanjega ministra in vladajočo LDS vse to ni bil problem, saj je Rupel 16. 7. 2003 zabrusil kritikom: »Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilnuška skupina pomagala priti v NATO in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov.« Pač, za doseganje političnih ciljev je dovoljeno tudi lagati. To obdobje (pred Janševim prevzemom oblasti 2004!) je bilo z udeležbo pri vilnuški izjavi najnižja točka slovenske zunanjepolitične iniciative.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Gregor Golobič, Ljubljana

    Več Nata!?

    Znano je, da imajo ljudje, ki sicer ne izbirajo besed pri (dis)kvalifikacijah drugih, pogosto zelo tanko kožo, ko gre zanje. Vlado Miheljak je že mnogokrat potrdil, da v svoji kolumnistični veličini zelo težko prenaša še tako blage pomisleke do svojih priložnostnih domislekov. Ko mu je Pavle Gantar tako nedavno oporekal, da ga v kontekstu različnih odzivov na ruski napad na Ukrajino poljubno kategorizira, mu po... Več

  • Vlado Miheljak, Mladina

    Več Nata!?

    Gregor Golobič mi v odzivu na mojo kolumno Več Nata (1. 7. 2022) pripiše, da je »znano, da imajo ljudje, ki sicer ne izbirajo besed pri (dis)kvalifikacijah drugih, pogosto zelo tanko kožo, ko gre zanje«. Kaj takega očitati podpisanemu, ki se od sredine osemdesetih v odprti medijski areni izpostavlja preverjanju, kritiki in tudi diskvalifikacijam, je svojevrsten humor. Več