Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

 |  Mladina 19  |  Dva leva

Komentar / V postelji z Evropo

(Kaj je ostalo od 9. maja?)

© Franco Juri

Britanski kirurg palestinskih korenin Ghassan Abu Sitta je v Gazi preživel več kot 40 dni, kjer je pomagal pri zdravljenju ranjencev v bolnišnici Al Šifa. V soboto bi o svoji izkušnji moral govoriti v francoskem senatu, a so mu na letališču v Parizu zavrnili vstop v Francijo. Razlog? Aprila mu je Nemčija za eno leto prepovedala vstop v državo, kar posledično pomeni, da ima v tem času prepoved vstopa v katero koli državo v schengenskem območju.
 — Schengen velja za enega največjih dosežkov združene Evrope (24ur.com, 6. 5. 2024).

»Ni vprašanje, ali, ampak kdaj je najprimernejši trenutek za priznanje Palestine.«
— Premier Golob je dal košarico španskemu premieru Sánchezu ob vabilu k takojšnemu skupnemu priznanju Palestine (MMC TVS, 16. 4. 2024)

»Mislim, da če kdaj, smo v resnici zdaj na točki, ko ni vrnitve in si Palestina to zasluži ...
… Tudi z ameriškim državnim sekretarjem Antonyjem Blinknom sva o tej možnosti govorila.«
— Tanja Fajon je v intervjuju pri Marcelu nehote razkrila, da v pogovorih z Američani priznanje Palestine za Slovenijo ni neodložljivo dejstvo, ampak zgolj možnost. (MMC TVS, 6. 5. 2024)

Leta 1946 je Rita Hayworth zaigrala naslovno vlogo v črno-belem filmu Gilda, ki so si ga zlasti moški oboževalci zapomnili v barvah glamurja. Ena najbolj markantnih scen ameriškega filma noir je nastop Gilde v seksi svileni obleki z golimi rameni, razporkom skoraj do mednožja ter dolgimi gledališkimi rokavicami, ki jih izzivalno snema z rok med petjem skladbe Put the Blame on Mame in jih na koncu vrže v razgrete obiskovalce nočnega kluba. Tako se je rodila hollywoodska femme fatale, ki ne samo, da je s svojo pin-up prezenco postala obvezna oprema notranjih strani garderobnih omar vojakov ter sten v avtomehaničnih delavnicah in zasebnih garažah kot najbolj intimnih oazah za utrjevanje moških fantazem, ampak so Amerji ime Gilda izpisali in nalepili podobo celo na četrto atomsko bombo, ki so jo preizkusili na otočju Bikini. A resnična Rita je bila vse kaj drugega od filmske podobe fatalke in »boginje ljubezni«. Nekoč je resignirano izjavila, da so moški, ki jih je spoznala, zlezli pod njene rjuhe z ikono, z divo, »… z Gildo, zbudili so se z menoj«. Pač z resnično žensko, z vsemi slabostmi, ranljivostmi, ki jih je blišč žarometov zakril. Podoba ne odraža vedno vsebine.

In nekako tako je tudi z likom Evrope v očeh in pričakovanjih vseh, ki s(m)o bili ali so še v čakalnici za elitni klub stare celine. Razočaranje je potem, ko se zbudiš v široki postelji Evrope, premo sorazmerno s pričakovanji. A ne gre samo za problem pričakovanj. Tudi onkraj nerealnih projekcij je resnična podoba Evrope, s katero se po prvotnem navdušenju zbudiš, klavrna. Problem Evrope niso zgolj in predvsem tako imenovane nove demokracije, ki so v skupnost drvele z vsemi omejitvami, ampak tudi in predvsem tako imenovane jedrne države francosko-nemškega vlaka. Deveti maj leta 1945 je pomenil poziv ljudem, naj odprejo okna, saj se je vojna z mračnim obdobjem fašizma zmagovito končala, na isti dan leta 1950 pa je Robert Schuman v deklaraciji sporočil, da bo na skupni proizvodnji premoga in železa nastala nova povezana in odprta skupnost držav. Štiriinsedemdeset let kasneje je premog na zatožni klopi, jeklo talijo ceneje v daljnih deželah, tako opevana evropska svoboda in odprtost pa sta zgolj paravan za nasprotibežne procese. Tako schengen, ta najbolj bleščeči talisman združene Evrope, ni več pojem odprtih notranjih meja, ampak markacija zunanjega, neprehodnega zidu. In znotraj tega »združenega sveta« niso največji problem slabe učenke, ampak tudi sprevržene učiteljice, ki so vselej skrbno prikrivale ne le kozmetične, ampak tudi vsebinske napake. Denimo, v (Zahodni) Nemčiji kot lokomotivi združene Evrope so morale ženske vse do leta 1958 imeti privolitev soproga, da so lahko opravile vozniški izpit. Do leta 1962 niso smele odpreti lastnega bančnega računa in vse do leta 1977 brez vnaprejšnje privolitve soproga niso smele kandidirati za službo … In ko je Francija (šele) letos potrdila vpis pravice do splava v ustavo, so na Eifflov stolp ponosno projicirali napis: Moje telo, moja izbira, ter se hvalili, da so to naredili kot prva država na svetu. No ja. Bivša Jugoslavija je imela to pravico vpisano v ustavo leta 1974, torej petdeset let prej … uzakonjena pa je bila še prej, že leta 1952 (!). Ženske so se v Jugoslaviji same odločale o vozniškem izpitu, o odpiranju bančnih računov, o zaposlitvi. Ampak, seveda, to ne šteje, ker Jugoslavija ni bila demokratična država!?

A zdaj smo, kjer smo. In Slovenija je že vseskozi odlična učenka. Menda najboljša. Pospešeno se učimo licemerja, dvojnih meril, lažnih obljub, nedoslednosti … Če je kdo zamudil intervju Tanje Fajon pri Marcelu (TVS, 6. 5. 2024), si ga mora nujno ogledati. Še zlasti volivci, poslanci in kandidati za evroposlance iz vrst SD. Vsega smo vajeni, a takšne sprevrženosti in sprenevedanja doslej nismo zasledili. Tanja Fajon kot zunanja ministrica je sramota te vlade. Zunanjepolitične iniciative Golobove vlade (in koalicije!) pa sramota države. 

P. S.

Boris Vezjak je naslovil na Roberta Goloba in Tanjo Fajon peticijo več kot 350 javnih intelektualk in intelektualcev za takojšnje priznanje Palestine brez odloga in pogojevanja. Priznanja sicer ne bomo dočakali, »dokler ne bo najprimernejši trenutek«, bomo pa vsaj dali vladi, koaliciji in sebi vedeti, da v tej sramoti ne nameravamo sodelovati. Tudi pasivno ne. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.