Japajade referendum / Domačijska koltura proti izrojeni kulturi in umetnosti

Vlado Miheljak

30. 4. 2025  |  Mladina 18  |  Dva leva

»Večji problem je, da je on (Rupnik, op. a) dobil veliko Prešernovo nagrado po volji upravnega odbora. Skratka, niso ga predlagale strokovne komisije, denimo za likovno umetnost, ampak prav upravni odbor. S tem nosi odbor vso odgovornost. Po novem zakonu, ki smo ga mi izpostavili, upravni odbor ne more mimo strokovnih komisij izbrati nagrajenca, in to se nam je zdelo prav. Ja, pa še ena stvar je pomembna: patra je predlagal upravni odbor, ki ga je imenovala desna vlada.«
— Vinko Möderndorfer je opozoril, da predlog novega zakona odpravlja anomalije, ki so omogočile, da politično motiviran upravni odbor mimo strokovnih komisij predlaga Prešernovega nagrajenca (Politično, TVS 27. 4. 2025)

Domovina, domovina,
tako zelo te ljubim!
Kot dete ljubi svojo mamo,
kot pes ljubi svojega gospodarja.
— Uvodna kitica iz zgornjeavstrijske uradne himne »Hoamatgsang«

Zgornji stihi domoljubne ode v zgornjeavstrijskem hard core dialektu so odzvanjali iz milozvočnega petja deškega zbora, ki ga je v uvodu v sarkastični filmski portret domačijskega sveta v filmu Andrea se ločuje (2024) uporabil režiser Josef Hader. Ta je odigral tudi izjemno vlogo zapitega vaškega učitelja. Tisto, kar je v tem filmu še zlasti privlačno za slovensko filmsko občinstvo, je srhljiva podobnost (zgornje)avstrijskega podeželja s slovenskim. Enaka mikroklima, lokalna »približnost« uradnih oseb, ki s polno razumevanja uredijo potrebe in težave »naših«. Življenje se odvija od šanka do šanka, od krigla do krigla, od brizganca do brizganca. Površinska dobrodušnost in preprostost sta zgolj paravan, ki zakrije stereotipe in predsodke do vsega drugačnega in tujega. V takem svetu sta sebičnost in zavist poglavitno merilo. Elitnost in vrhunskost nista vrednoti, ampak breme.

Takšen okus ulice bo zaznamoval tudi prihajajoči referendum. In tokrat je prvak ulice dejansko zadel pravo tarčo. Če je ob, denimo, evtanaziji ali še bolj ob rekreativni rabi konoplje lahko prihajalo do slehernikove kognitivne disonance, pri negativnem odnosu do kulture in umetnosti ni nobene razpetosti in dileme. Stava predlagatelja referenduma je preprosta: če ti kot mali človek nimaš dodatkov in bonitet, zakaj naj bi jih umetnik imel? Hja, umetnost, ki konkurira za bonitete, ni domačijska in splošno razumljiva, kot je tista, ki se izgrajuje ali nadgrajuje za šankom. Upam, da bodo zagovorniki zakona v času referendumske kampanje to znali dovolj poudariti.

Če bi izrisali skupinski portret množice nasprotnikov zakona, so to ljudje, kakršni so prišli pred sodišče podpret svojega junaka, ki ga je šele krivosodje razbremenilo. In ker zakonu nasprotujejo tudi razni tonini, pa vsi desni poslanci državnega zbora in evroposlanci, mora kampanja za zakon vsiliti debato o privilegijih. O privilegijih pobudnikov in zagovornikov referenduma. Denimo, treba je sprevrženega Tonina vprašati, zakaj ga motijo dodatki redkim umetnikom z vrhunskimi dosežki, če pa bo on samo v petih letih kot poslanec evropskega parlamenta avtomatsko, samodejno, brez dokazovanja uspešnosti, prislužil več pokojnine (skoraj 1800 evrov), kot jo ima velika večina slovenskih upokojencev in upokojenk s polno delovno dobo.

A privilegiji so širši pojem kot dostojna pokojnina. Kažejo se tudi v dostopu do temeljnih dobrin, kakršna je denimo stanovanje. Pustimo sodišču zadnjo besedo glede afere Trenta, a vprašajte se, kako politična elita rešuje svoje stanovanjsko vprašanje. Vsak, ki nima na zalogo denarja za reševanje stanovanjskega vprašanja, ima mokre sanje, da bi njegove obstoječe stanovanjske enote gradbinec ali prodajalec vzel v račun, ker je usklajevanje nakupa in prodaje obstoječe stanovanjske enote, s katero zagotoviš konkreten delež nakupa nove, izjemno naporen in tvegan manever. Kdor je bil s tem soočen, se problema zaveda. A veliki, največji večini ne uspe s prodajalcem o »paketni zamenjavi« niti odpreti pogovora. Naj obtoženi in na prvi stopnji razbremenjeni gradbinci povedo, koliko strankam so na tak način kot Janši reševali njihovo finančno konstrukcijo. Je Janša stopil k prvemu prodajnemu referentu, ponudil obstoječe stanovanje ter podrtijo v Trenti in se na kraju samem vse dogovoril? Ali pa je posredno ali celo neposredno vzpostavil stik z vodstvom gradbenega podjetja? Ki je na koncu kreativne kupčije omenjeno parcelo s številnimi omejitvami uvrstilo med »ničvredne zaloge« podjetja Imos.

Vse to in še kaj so zgodbe o privilegijih. Veliko večjih, kot je dodatek redkim nagrajencem za največje umetniške dosežke. Ampak Tonin je razkril, v čem je zares problem. Ne toliko v dodatkih kot v dojemanju, kaj je vrhunska kultura. V Odmevih (4. 4. 2025) je brez sramu povedal: »Gre za čiste konceptualne razlike, kaj je vrhunska umetnost in vrhunska kultura.« Pač, koltura proti kulturi in umetnosti.

Kakorkoli, v nasprotju s splošnimi volitvami na referendumih participiraš in izražaš svojo voljo in izbiro tudi z abstinenco. Ohranimo dostojnost in ostanimo 11. maja doma.