Hrvaška / Heni Erceg: Koliko antifašizma?

Odgovor na vprašanje iz naslova bi bil brez pretiravanja: nič, niti malo … Vsaj, če govorimo o Hrvaški. Dneva zmage nad fašizmom Hrvaška ne praznuje, niti protokolarno, in čeprav nisem zagovornica proslav, ker so praviloma namenjene krepitvi populizma, je nekaj kancerogenega na tem, da se država sploh ne zmeni za dan, ko so v njeno glavno mesto vkorakale partizanske enote na čelu z legendarnim voditeljem Druge proletarske brigade, gospodom in komunistom Kočo Popovićem. In ga rešile ustaške in nacistične pošasti. Kakorkoli, v Angliji in Franciji so v čast žrtvam fašističnega nasilja zadoneli zvonovi, enako je bilo po vsej Evropi, v Kanadi, ZDA – povsod so 80. obletnico osvoboditve izpod fašizma proslavili na državni ravni –, na Hrvaškem pa je bil ta dan popolnoma prezrt, čeprav je bila država, vključena v močno jugoslovansko protifašistično gibanje, takrat na pravi strani zgodovine. Tisti strani, ki se je danes sramuje, tisti, ki jo že od devetdesetih let razkraja politični revizionizem, tako da danes vsako omenjanje antifašizma ali praznovanje zmage nad fašizmom velja tako rekoč za prostaško, saj ne sodi k uradnemu projektu nacionalistične izključevalnosti, ampak spominja na osovraženi skupni partizanski boj Srbov in Hrvatov. Zato sta antifašizem in NOB v popolnem neskladju z ideologijo zakompleksane etnonacionalistične province.