Rabini v Sarajevu

Heni Erceg

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Bolezen se je začela širiti počasi, vendar zanesljivo, in navsezadnje je kot nevaren virus zajela tako imenovane demokratične države, a ne samo njihove vladajoče elite in medije, ampak tudi vedno podredljivo večinsko javnost. Lahkotnost, s katero v teh državah prepovedujejo gledališke predstave, koncerte, javne proteste, spominja na plimni val, za posebej nevarnega pa velja – kot v času osovraženega komunizma na vzhodu Evrope – tako imenovani verbalni delikt. Nacionalnim televizijskim hišam so pristrigli peruti – Hrvaški televiziji, na primer, je politično strogo prepovedano Izrael omenjati v zvezi z vojno v Palestini, o televizijah v Srbiji pa bolje, da sploh ne govorimo.

Zato so prepovedi javnih nastopov, in to po merilu etnične pripadnosti, na Hrvaškem, v državi na robu tako ali tako mutirane evropske demokracije, zgolj malo pomembna časopisna vest, v zvezi z njimi ni slišati resnih komentarjev ali nasprotovanja. Sicer pa, kdo se sploh še spominja Juliana Assangea in kalvarije, ki jo je preživel, ker je razkril resnico o »pravični« vojni ZDA in najmočnejših evropskih držav v Iraku? Assange, zgled upornika in glasnik medijske resnice, je utonil v pozabo, toda sporočilo je bilo odposlano.

Zato lahko sleherni niče na oblasti mirno prepove vse, kar se zdi v nasprotju z neizprosnim nacionalističnim vzorcem; v Crikvenici bi moral gostovati bošnjaški folklorni ansambel Sevdah, toda plesalci so pred nastopom na trgu neformalno odplesali užiško kolo. Kolo agresorja! Pred spomenikom braniteljem! Brrr … Mar ni popolnoma logično, da je prvi meščan nemudoma prepovedal celotno prireditev, plesalci pa so poklapani odpotovali domov? Potem so v imenu javnosti – oblast v državah z okrnjeno demokracijo se pri odločanju o teptanju človekovih, kulturnih in političnih pravic vedno skriva za ščitom javnosti kot skupine slaboumnežev – v Sisku prepovedali nastop pevca Bajage. Čeprav je bil koncert razprodan, kar je znak, da je javnost v resnici želela poslušati Bajago. A ker gre za nezrelo čredo, ji je pravo pot pokazal novi župan, ki si je takoj po zmagi na volitvah plačo zvišal na skoraj 5000 evrov – ker tako pač ravnajo kriminalci iz HDZ – nenadno odpoved Bajagovega koncerta pa upravičil s pomanjkanjem denarja v mestni blagajni. Tej prepovedi je bila, tako kot še številnim drugim, posvečena le skopa novica, nobenih časopisnih komentarjev ali opravičila pevcu ni bilo, ker se samo po sebi razume, da srbski pevec ne ustreza glasbenemu okusu, ki ga naciji narekujejo vladajoči desničarji. Tisti, ki so najpomembnejšemu glasbenemu upu države na robu tako imenovanega demokratičnega sveta, za katerega bližajoči se koncert v Zagrebu je bilo prodanih približno pol milijona vstopnic, dali na voljo vsa sredstva, od policijske zaščite do medicinske pomoči. Pol milijona pravilno mislečih Hrvatov iz domovine in diaspore bo zasedlo glavno mesto, da bodo lahko uživali v bednem nacionalističnem kiču prvega petelina med Hrvati – M. P. Thompsona. Prepovedi ustaških simbolov na majicah in kapah ne bo, prav tako ne kazni za vzklikanje nacističnega pozdrava »Za dom spremni«. Pol milijona ljudi na ne prav velikem prostoru pomeni precejšno nevarnost, a vse to je všteto v mestno in državno darilo občinstvu, željnemu nacionalističnega divjanja. Naj bo. Vsekakor bolje od prepovedi te ali katerekoli druge prireditve.

Nas je potemtakem v kontekstu smrtonosnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, pokolov v Palestini, sveta, otepajočega se na samem robu obsežnejše vojne, presenetila prepoved v Sarajevu, ki v svetu velja za mesto, odprto za vse vere, etnije, mesto dobrohotnosti in gostoljubja? Da, presenetila nas je prepoved srečanja rabinov z vsega sveta v Sarajevu, čeprav so imeli že rezervirano prenočevanje v hotelih. Njihovo konferenco je menda odpovedal hotel, a v resnici so ga k temu spodbudile grobe pripombe nekaterih politikov, ki so nasprotovali prihodu rabinov v Sarajevo, ker naj bi s tem Bosna legitimirala genocid v Gazi. Ne bomo se spuščali v to, zakaj so rabini za srečanje izbrali prav Sarajevo. Morda zaradi njegove multietničnosti ali zato, ker je bilo to mesto v daljni preteklosti edino, ki je sprejelo Jude, bežeče pred pogromi, in jih potem med drugo svetovno vojno varovalo tudi pred hrvaško ustaško državo. Politični odziv na njihov napovedani prihod in besede enega od ministrov, da je Izrael »genocidna entiteta«, pa so spodbudili občasne, a vsekakor gnusne antisemitske grožnje posameznikov v mestu, v katerem danes živi le še peščica Judov.

Res je – prepovedi so kot virusi, nevarne in nalezljive, pa vendarle, ko gre za konferenco v Sarajevu, mar se je dejansko nedostojno vprašati, kako to, da rabini – upravičeno ogorčeni zaradi sarajevskega negostoljubja – v domačem okolju niso povzdignili vsekakor vplivnega glasu proti izraelskemu pustošenju v Palestini? Da, seveda, s tem bi se omajalo večno bratstvo med orožjem in križem, pravoslavnim križem, menoro, hilalom ali polmesecem …

V zahtevi, ki so jo rabini naslovili na birokracijo Evropske unije, da se BiH odvzame pravica do pridružitve tej zvezi, češ da ne gre za državo, ki bi spoštovala demokratična pravila, in si zato ne zasluži postati članica domnevno demokratične EU, najdemo vse, predvsem jadikovanje o rastočem antisemitizmu, ni pa v njej nedvoumne opredelitve do genocida v Gazi. Zato lahko rečemo, da je Sarajevo naredilo napako, toda kako zelo napak ravnajo šele voditelji svetovnih judovskih skupnosti!