Dva leva / Vlado Miheljak: Ne omenjaj božjega imena po nemarnem!

»Ko sem bil še predsednik, sem nekoč izjavil na podlagi svoje ocene slovenskega političnega prostora, da Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko. Seveda sem bil takoj popljuvan. … in še vedno mislim enako, da Slovenija to potrebuje … ker bi se moralo prej govoriti o ekstremni desnici kot o desnem polu slovenske politike …«

»Kar se tiče gospoda Tonina … Lahko gremo stavit, da je zelo malo možnosti, da bo Tonin vodil NSi na naslednje volitve, tako da se bomo pogovarjali z drugimi ljudmi.«

»Kar se tiče Janeza Janše – lahko gremo stavit, da je zelo malo možnosti, da bo po naslednjih volitvah predsednik vlade.«

Ne vem, ali je Janša odprl penino ob napovedi odhoda Tonina z vrha NSi, zelo verjetno pa je zadovoljno rekel: »No, tudi to smo rešili!« Že res, da je Janša ponovno kadroval v NSi, a Tonin se je dejansko odstavil sam. Že večkrat sem omenil, da je životarjenje krščanskih demokratov v deželi, kjer se večina prebivalstva prepoznava kot katolike oziroma so vsaj krščanskega izvora, pravi čudež. A začelo se je dobro, najprej so na prvih volitvah leta 1990 (še po starem skupščinskem sistemu) nepričakovano dosegli najboljši rezultat koalicije Demos. Potem so uspeh ponovili na volitvah v DZ 1992 in dosegli 14,51 odstotka glasov ter s SLS, ki prav tako nagovarja krščansko-ljudsko volilno telo, celo presegli zmagovito LDS! Tudi leta 1996 sta stranki ponovili uspeh, le da je bila takrat precej boljša SLS. Zdelo se je, da bo krščansko-ljudska opcija po združitvi SKD in SLS (15. 4. 2000) postopoma prevzela politično pobudo v državi. A se je zgodilo ravno obratno.