Kako naprej?

Heni Erceg

25. 7. 2025  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Čoln je z močnima vrvema privezal k tamariski, s tem zaprl dostop do male plaže in poškodoval deblo krhke rastline počasne rasti, ki nikakor ni primerna za privezovanje čolnov. Toda nihče se ni odzval, nihče ga ni opozoril, njegovo početje so spremljali le pogledi izpod čela in molk. Nič čudnega, saj vsak od nas ve, da bi bil, če bi skušal vzeti v bran tamarisko in plažo, deležen groženj z nasiljem in mantre, ali mar res ne vemo, kdo je. Seveda je branitelj, brez katerega ne bi bilo ne Hrvaške ne tamariske in, bogami, tudi nas ne. Zato smo vitezov odhod, najverjetneje v enega od apartmajev, ki jih ima na bližnji vzpetini, pospremili z molkom, tamariska pa je ostala trpeče upognjena pod silo močnih vrvi. To je samo kratka črtica k vprašanju, kaj se je zgodilo s Hrvaško, ki že doslej ni bila ravno raj za tiste maloštevilne, ki prezirajo donosno braniteljsko manipulacijo z vojno, mitomanijo junaštva in ustaško propagando.

No, zgodilo se je to, da je zli duh dokončno ušel iz steklenice, poslanci v parlamentu, večinoma najhujši moralni pokvarjenci in polpismeni provincialni nasilneži, svoje nastope končujejo s pozdravom »Za dom spremni«, predsednik parlamenta pa to z nasmeškom odobrava. Zgodilo se je to, da si je skupina, ki že desetletja uživa privilegije in je bogato financirana iz državnega proračuna, množica tako imenovanih braniteljev, dobesedno prilastila državo, zastrupila večino in vse drugače misleče pahnila v okove nenehnega tesnobnega mrcvarjenja, podobno, kot se je zgodilo s tisto nemočno tamarisko, ki ji je branitelj storil silo.

Vrnitev v devetdeseta leta ne bo zložna in tudi ne brez posledic za družbo, ki se je že pogreznila v kleronacionalizem z resnimi primesmi fašizma. Toda kdo bi lahko med domače branje uvrstil recimo Koncentracijsko taborišče ob Savi, verodostojno poročilo ujetnika v ustaških taboriščih Ilije Jakovljevića, književnika in novinarja, ta podrobni dokument o neverjetnem zlu, ki ga je doživel, čeprav je bil Hrvat, vendar ne tak, da bi bil po volji ustaškim oblastem? Zločini in okrutnost, surovo pobijanje z noži in kiji, delo tistih, ki so zgled današnjim propagatorjem ustaštva, niso bili nič manjše zlo od tistega v nacističnih taboriščih, danes pa se je virus te bestialnosti, s katerim so družbo okužili branitelji, oblast in cerkev, razširil po Hrvaški.

Vsak, ki si upa odpreti usta, to pa je vedno ista, ne prav velika skupina, lahko pričakuje najhujše, kajti prestopili smo skrajno mejo, kazni za promocijo fašizma ni, znanemu aktivistu Zoranu Pusiću so nekajkrat grozili s smrtjo, a se policija na to ni odzvala, prišli smo do točke, ko truma ničet pod egido braniteljev z grožnjami zahteva prepoved glasbenih in kulturnih prireditev. Spet sta na tapeti Bajaga in njegov koncert v kraju v bližini Zagreba, prepovedanih pa je bilo že več drugih njegovih koncertov, češ da gre za pevca, ki je v medvojnem letu 1993 v Kninu »humanitarno prepeval četnikom na čast«. Moti jih, saj so v bližini kraja, kjer bi moral nastopiti Bajaga, njihovi prostori in »spominska soba, posvečena 20 Dugoselcem, padlim v domovinski vojni«, kajti »zavijanje v ekavščini se bo dobro slišalo v spominsko sobo, posvečeno padlim hrvaškim junakom, v kateri bodo med tem dretjem matere in otroci molili rožni venec za tiste, ki jih ni več«. Tako besedičijo naprej, porogljivo v ekavščini – ti, »brez katerih ne bi bilo Hrvaške«, prežeti s sovraštvom do državljanov srbske narodnosti – da »mi ne kuhamo vojaškega pasulja s korenjem in svinjskih stegen ne pečemo na žaru …« Tako ta skupina intelektualcev, ki ne kuhajo fižola, ampak pripravljajo samo suši in pri tem berejo Shakespeara, seveda v angleščini, izraža svoje prostaške grožnje.

Zdaj, ko je fašistični vojaški škorenj vkorakal v institucije, bo za preostale žepe neodvisne kulture imel kdo poskrbeti, saj tako imenovani branitelji ne utegnejo vsega počistiti sami. Tu so škofi, še brezumnejši v prizadevanju za ohranitev naših, krščanskih vrednot, s katerimi zločin ustaštva ni bil in ni v nikakršnem neskladju. Ravno nasprotno! V glavnem, cerkveni voditelji so se spravili nad redko oazo levičarjev, zagrebški klub Močvara; razglašajo ga za »satanističnega, dekadentnega«, zahtevajo prepoved vseh prireditev v njem in prenehanje financiranja, češ da prireditve »pod krinko vpetosti v kulturo poudarjajo matrico, s katero propagirajo satanizem, smrt, brezsramnost, ničevost … Ponuja vsebine, ki skušajo razvrednotiti krščanstvo, žalijo čustva kristjanov, se posmehujejo krščanstvu in kristjanom ter v družbo vnašajo nemir.« Bodite pozorni – v družbo vnašajo nemir! Kakšno družbo? Družbo po meri cerkve, te pogoltne priležnice režima, po meri nasilnih desničarjev, po meri revizionizma in ustaških simbolov, ne nekega Semeniščnega partija iz Močvare ali satirično napovedanega koncerta: »To ni bend, to je peklenski obred, krvava maša črnega black metala …« Škofi so upravičeno kriknili ob besedah, da »njegove skladbe niso glasba, ampak kletve in izprijene mantre, posvečene krvavim idolom andske teme« – kar naj bi bil opis glasbe kultnega perujskega benda Anal Vomit.

Zaradi tega pekla škofi in sam metropolit – vzporedna oblast – zahtevajo, da se to »bogokletje, predvsem zaradi vzgoje otrok in mladine,« neha financirati. Ha, vzgoje mladine! Res je grozljivo, da se nekateri mladi vzgajajo v Močvari, ob sarajevskem bendu Kultur Shock, njegovi čustvenosti, sevdahu in romski glasbi ali s punkom mehiške skupine Descartes A Kant. Namesto da bi jih vzgajali čredno, z opojno pedagogiko »enega naroda, enega vodje …« iz še vedno živih mikavnih fašističnih pesnitev.