Komentar Janka Lorencija / Zanikrno

Janko Lorenci

30. 4. 2025  |  Mladina 18  |  Kolumna

Bližnji referendum bo kmalu pozabljen, kakorkoli se bo končal. Formalno se nanaša na izredne pokojnine za uveljavljene umetnike, v resnici pa Janša z njim leto pred volitvami podžiga svoje privržence. Ne glede na izid bo glasovanje povedalo kar nekaj o stanju naše kulture, o odnosu politike do nje in o referendumih kot takih.

Naša kultura ima dva statusa – uradnega in realnega. Uradni je bistveno boljši od realnega. Za to je odgovorna vsa politika ali kar družba. Kulturo verbalno časti, poudarja njen pomen za narodno identiteto in priznava, da se naložbe vanjo posredno splačajo. A to so besede. Zabavljaška kultura je še nekako na konju, njena nekomercialna sestra pa zaradi pičlih denarjev tiči v kroničnih težavah; trg, na katerem se delno financira, je majhen, v tujino se je težko prebiti, mecenstva skorajda ni, politika pa se zanjo v resnici ne briga. Ima pač to smolo, da spada med dejavnosti, ki dolgoročno zelo vplivajo na razvitost in občutje družbe, hitrih in natančno merljivih učinkov pa nimajo. Zato za široko javnost ni nepogrešljiva kot na primer zdravstvo, hkrati pa je razdrobljena in brez močnega sindikata, kakršnega na primer premorejo šolniki. Ranljiva je tudi, ker je v njej veliko prekarcev. Z vsemi temi šibkimi točkami politiki ne more napraviti ne velike škode ne občutne koristi, zato je na stranskem tiru.

Tudi glede tega nismo nič posebnega. Obrobnost kulture je odraz ureditve, ki povsod po svetu vse vrednoti predvsem skozi denar in dobičke. V Sloveniji, ne bogati in ne kulturno zelo potentni državi, je taka ureditev za kulturo še trša. Nanjo pritiskata ne samo politična skopost in ozkoglednost, ampak vseprisotni duh (neoliberalnega) reda, ki ljudi sili v oster individualizem, v družbeno pasivnost, proč od kolektivnega in skupnega in tudi stran od zahtevnejše kulture in umetnosti. Svoje dodajajo družabna omrežja, nepremožnost ali revščina večine. Vse to kulturi in umetnosti jemlje občinstvo, brez katerega pa ne more.

Poleg tega je kultura izgubila nekdanjo narodnobuditeljsko in državotvorno funkcijo. To ne pomeni, da je družbeno indiferentna, težko pa je politično odmevna ali celo subverzivna, saj je, kot je nekdo zapisal, subverziven sam sistem. Nestabilen, krivičen, v krizi in kritiziran spodkopava in diskreditira samega sebe, hkrati pa je trpežen, ker neoliberalni kapitalizem nima jasnih alternativ. A to še ne pomeni, da je kultura brez vsake mobilizacijske moči; če se tako napletejo razmere, lahko vpliva tudi na politiko.

Ta drži, kot rečeno, kulturo zlasti finančno na kratko. A tudi tu so razlike med zmerno in janšistično politiko očitne. O tem priča že sedanji referendum. Janša skuša tematiko skrčiti na zavist do tistih nekaj visokih umetniških penzij in pa na podobo ženske, ki kot da doji psa, kar naj bi ponazarjalo izrojenost določene kulture (umetnosti). Slika marsikomu zbuja nelagodje, a je še vedno del kulture (umetnosti), ta pa seveda mora imeti svoje skrajnosti, svojo lepoto in grdoto, vso neskončno paleto izrazov in sporočil.

No, zmerna politika kulture ne krotoviči in ne uničuje, vsaj načrtno ne. Zanjo je nekakšen strošek, ki ga je treba omejiti, čeprav se mu ne moreš izogniti. Janšev odnos do kulture pa je klasično polarizatorski. Za janšizem je t. i. urbana kultura naravni sovražnik, saj je po definiciji raznovrstna, poliformna, neukalupljena, iščoča, njeni pripadniki pa so – še grozoviteje – zvečine liberalno, levo usmerjeni. To ne gre skupaj z avtokratsko pametjo, ki hoče enoumje, glajhšaltanost, prevlado enega nad mnoštvom.

In ki hoče vse, česar si ne more podrediti ali pridobiti zase, razklati na naše in tuje. Kar ni naše, je tuje, sovražno ali nenaravno, to pa gre udušiti. Fenomen našosti je doma v vsej naši politiki, pri Janši pa prignan do skrajnosti. Tudi kulturo deli na našo in nenašo in neguje svoj neveliki, a zvesti krog kulturnikov, umetnikov, razumnikov. Janšizem ima za svojo ruralno-zabavno-domovinsko, »ljudsko« kulturo, urbana je zanj izrojena. Tako ni čudno, da je večina kulture najbolj na udaru v Janševih mandatih in da so proteste v njegovem tretjem mandatu zaznamovali prav kulturniki.

Scela pa je vsa kulturno-umetnostna sfera zanj predvsem enkrat bolj, drugič manj uporaben material za politične spopade in naskoke. Tako je tudi z drugimi tremi področji, brez katerih ni resnične razvitosti – demokratičnostjo, socialnostjo, ekološkostjo. Janšizem vse štiri duši.

Kar zadeva referendume, pa jih je pred časom soglasno razvrednotila celotna politika, ko je s spremembo ustave določila, da zakonodajni referendum ni mogoč glede zakonov s fiskalnimi (finančnimi) posledicami. Take posledice imajo vse pomembne odločitve. Zato na primer ljudstvo ne more odločati, kako progresivni naj bodo davki ali koliko naj nas stane oboroževanje. Referendumi naj bi sicer ljudstvu, formalnemu nosilcu oblasti, omogočali vpliv na politiko. Zdaj se uporabljajo predvsem za strankarske boje. Ta, ki ga je zdaj sprožila SDS, je prav zanikrn.