Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 44  |  Uvodnik

Res, kdo je vir nestabilnosti?

Le hvaležni smo lahko Rosviti Pesek, prvi dami TV Slovenija, da zdaj končno vemo, kdo je vir nestabilnosti v tej državi. Namreč vsak, ki se slučajno ne strinja s predlogi vlade. Je kdo proti? Se kdo ne strinja? Je že kriv, in še bonitetna ocena države se bo znižala in že novembra, januarja, marca, mesec si izberemo lahko tudi sami, bo zmanjkalo denarja za plače v javnem sektorju in Slovenija bo morala zaprositi za pomoč in prišla bo trojka. Kriv je elektrosindikat. Krivi so kulturniki. Krivi so šolniki. Krivi so svetniki. Profesorji, ki delajo napačne zaključke.

Mar ni že vse skupaj malo premaknjeno? Glavni vir katastrofizma v tej državi sta dejansko vlada in njena pribočniška struktura. Ne opozicija ne civilna družba. In v imenu tega katastrofizma, ki nima nobene zveze z realnimi podatki, se vladi ne sme nasprotovati. Že dolgo ni ta država proizvajala toliko notranjih sovražnikov kot zdaj. A pri tem je najbolj absurdno, da je glavni vir nestabilnosti v resnici vlada sama, ki s krikom Sicer bomo bankrotirali! zahteva tiho soglasje vseh, javnosti, politike in civilne družbe, k zakonom, ki dejansko s krizo nimajo nič, le poimenovali so jih protikrizni. Pri tem mislimo zlasti na zakona o slabi banki in državnem holdingu. Malodane vse države so sanacijo bank izpeljale z dokapitalizacijami in tudi s prevzemom lastništva, pri nas pa naj bi to opravili s slabo banko in z državnim holdingom, čeprav gre – poleg tega, da sta oba projekta napisana rokohitrsko – le za način, kako bo vlada v maniri pravega realsocializma, tistega iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, lahko neposredno upravljala podjetja. Državna in tista, ki so zadolžena pri bankah. To seveda nima nobene zveze s krizo in z reševanjem bank in podjetij.

A vladi je uspelo ohromiti vse – v torek so se državni svetniki, ki so razpravljali, ali naj dajo zakon o slabi banki na referendum, vedli kot narodni izdajalci. Oziroma: vedli so se, kot da jih lahko obtožijo narodne izdaje. In še huje, tudi omenjena Rosvita Pesek se je do dr. Jožeta Mencingerja vedla, kot da je s tem, ko se je drznil podvomiti o ustreznosti vladnega predloga, vodil malodane državni udar. Narodni izdajalec, vir nestabilnosti! Pa čeprav njegove utemeljitve izhajajo iz edine (ne le edine verodostojne, ampak dejansko edine, saj vlada resne utemeljitve sploh ni pripravila) analize vladnega predloga, ki jo je naredil dr. Ivan Ribnikar, starosta slovenskega monetarizma. Ta je pokazala, da je vladni predlog sanacije bank ne samo neumen, ampak tudi pregrešno drag paravan za vladno zasedbo gospodarstva. A to vlade ne zanima, TV Slovenija pa tudi ne. O tem TV Slovenija ni objavila enega resnega prispevka. Je pa slavila na primer prodajo državnih obveznic s pregrešno visoko obrestno mero. Pri čemer danes nobena država z evrom ne prodaja državnih papirjev s težavo, saj že drugi mesec za vse državne papirje brez omejitev jamči evropska centralna banka. In ko sta premier Janez Janša in finančni minister Janez Šušteršič okoli prodajala zaskrbljena obraza, češ ne vemo, ali bomo na ameriškem trgu dobili denar, je to seveda že veljalo. Nobene skrbi ni bilo – kdo pa ne bi kupil papirjev s tako izjemnim jamstvom? A to je bila klasična manipulacija, predstava, ki jo tudi mediji tako ljubijo, tako značilna za to vlado. Kot so ta teden zmanipulirali sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije: z njim so se pogajali, naj umakne podpise na referendumski pobudi – z vednostjo, da bo ta pobuda zaradi domnevne nepopolnosti tako in tako zavrnjena, in mu s tem preprečili, da bi zbral zadostno število podpisov.

Manipuliranje, zastraševanje in katastrofizem, prikazovanje razmer kot neprimerno slabših, kakor so, da bi v imenu domnevne grozljivosti situacije lahko izpeljali predrugačenje družbe. In za to dejansko potrebujejo to slabše stanje.

Brez aktivne opozicije se to stanje ne bo moglo premakniti – naj vsi, ki se sicer strinjajo s kritiko vlade, še tako vihajo nos nad opozicijo, demokracija kot politični sistem prav v parlamentu zastopanim strankam daje moč in orodja, ki lahko vlado ustavijo ali vsaj oslabijo. Pozitivna Slovenija in Socialdemokrati sta precej okamneli stranki. Prva zaradi omajane moči svojega predsednika Zorana Jankovića, druga pa zaradi tega, ker novi predsednik Igor Lukšič nikakor ne zmore zlesti iz sence predhodnika Boruta Pahorja, o katerem ne bomo izgubljali besed. A zdi se, da sta pri razpravi o slabi banki in državnem holdingu nenadoma razumela, kako resne so stvari – pa čeprav se SD v zadnjem trenutku vloženima zahtevama za referenduma uradno ni pridružila. Sodelovanje v nasprotovanju vladi namreč ne pomeni, da njuni stranki izgubljata identiteto. Nasprotno, zdaj jo lahko pridobita. Tako voditelja kot stranki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.